Vika Potočnik
|
Ko sva hodili po skupščini (tisti dan je tam zasedala partija), je marsikdo pristopil in ji stisnil roko. Čestitamo, Vika, čestitamo, Slovenka leta. Videti je bilo, da je vesela čestitk, hkrati ji je bilo nekoliko nerodno.
Vevčanci so jo povabili na svoje tradicionalne Pečalbarske dneve; prvič naj bi osebno srečali »našo« (torej njihovo) Viko, ki je v zvezni skupščini zasitnarila s »problemom Vevčani«. Žal je Vika ostala doma, ker letalo zaradi megle ni letelo. A ko bi, bi jo v razgretih Vevčanih nedvomno nosili po rokah, morda celo v dobesednem, ne le prenesenem pomenu besede. Kako pa jo sprejemajo v rodnih Bučkovcih, kjer se na cesti pogrezneš do gležnjev v blato, če obilneje dežuje?
V Bučkovcih pri Ljutomeru jo sprejemajo normalno. Nič se ne čudijo, ko poleti nalaga seno na voz. Ker zna. »Za Vevčane se vlečeš, za Bučkovce pa nič. Kakšna političarka pa si, da nam nisi 'zrihtala' cest?« si jo včasih privoščijo. Vsi pravi politiki so bojda asfaltirali svoje vasi vsaj do rojstne hiše ali težko prisluženega vikenda.
Če jo je tu in tam le treba pohvaliti, tega ne povedo Viki, ampak njeni mami; da se punca ne bi prevzela in pokvarila. Nič čudnega, če ji uspe napraviti kaj pametnega, saj je vendar naša. Bučkovci niso kar tako. Sicer pa je že njen oče pravil, da je »mali hudič«. Iz malega hudiča pač zraste velik hudič, ki potlej razgraja po Beogradu, da se sliši do nebes. In do Bučkovcev. In iz Bučkovcev. Kar odkrito ji povedo, kaj si mislijo o politiki, Vika pa to pove naprej. Nekaj zdrave kmečke pameti pač ne škodi.
Vprašanje je, ali bi v svoji rodni vasi zmagala na volitvah za predsednico krajevne skupnosti. Nič ni namreč naredila za ceste. Ima pa veliko možnosti. da zmaga v nekoliko večji vasi, v Ljubljani, kjer bo kandidirala za županjo. Resnici na ljubo tudi tam ni asfaltirala cest, je pa zaorala nekatere poti, ki so zdaj že kar lepo uhojene. Poti, ki jih je nemogoče vrisati v kataster.
Ko sva hodili po skupščini (tisti dan je tam zasedala partija), je marsikdo pristopil k njej in ji stisnil roko. Čestitamo, Vika, čestitamo, Slovenka leta. Videti je bilo, da je vesela čestitk, hkrati ji je bilo nekoliko nerodno. Zmeraj ji je nerodno, kadar jo hvalijo. Nekateri bodo rekli, da je to poza, moder politik pač zmeraj ohrani pravšnjo mero skromnosti; simpatična je. Vse čestitke, jasno, niso bile iskrene, niso mogle biti. Vika se bo namreč vrgla v predvolilno ihto kot najpopularnejša, najbolj priljubljena Slovenka: ne ve se, kako velik kapital je naslov Slovenka leta, je pa. Nedvomno.
Kaj meni o takšnem ljudskem merjenju utripa, kdo je v domovini najbolj priljubljen?
»Všeč mi je, da lahko ljudje na neobremenjen, skoraj zabaven način povedo, kdo se je pri njih najbolje zapisal v preteklem letu, in lansko je bilo zares prelomno, usodno. Vendar se s tem laskavim naslovom Slovenka leta ne znajdem najbolje. Življenje teče naprej z vsemi problemi vred. Vesela sem poštenega stiska roke, ga že znam ločiti od onih drugih«. Pa tudi kritičnosti je več. Kup pošte je zdaj večji, a vsa pisma niso pohvalna. Neka ženska mi je pisala, da si nikakor nisem zaslužila naslova, ker nisem poročena in nimam otrok. Ker torej ne razumem skoraj ničesar, kar teži ženske.« Razumeti. Njen slog življenja je bil doslej pač tak, da si ni mogla privoščiti družine. A otroci bodo, pri triintridesetih letih še ima nekaj časa za razmislek, kdaj si bo vzela porodniški dopust. To pa ne pomeni, da bo začela razumevati materinstvo in vse, kar je s tem povezano, šele tisti hip, ko bo sama zibala.
Na podelitvi naslova Slovenka leta je tudi sama spregovorila nekaj besed. Tudi to je rekla, da bi si mnoge ženske zaslužile lovorov venec za pogum in razdajanje. Najbrž so se tiste »mnoge ženske« strnile v podobo Vikine mame.
»Res, ko sem govorila o ženskah, sem mislila na mamo. Zaželela sem si, da bi bila vsaj za hip tam.« Pa ji niti povedati ni mogla, ker doma nimajo telefona. Iz časopisov je zvedela, da je postala mati Slovenke leta. »Pet otrok je vzgojila v prav nič prijaznih časih. Jaz sem peta. Košček zemlje imamo, mama je bila zmeraj gospodinja, oče učitelj, večkrat na konici čevlja, ker pač ni zmeraj mislil tako, kot se je za socialističnega učitelja spodobilo. Z učiteljsko plačo smo se vsi šolali. Hudo je bilo, a lepo hkrati. V družini smo zmeraj našli oporo. Ni bilo vprašanja. ki ga ne bi smeli zastaviti. Odgovor se je skoraj zmeraj našel, a če se ni, je bil pravšnji tisti večni 'saj boste šli v svet in boste zvedeli'.«
Nekaterih vprašanj niti zastavljali niso. Preveč čudna, neprijetna so bila. Enkrat na teden je šel ves Vikin razred po pouku k veronauku, le Vika je šla do mov. Oče otrokom ni prepovedal, da bi hodili v cerkev, a sami niso šli, ker so vedeli, da bi mu škodili. V Bučkovcih ni bilo kakšnih posebnih verskih gorečnežev; nedeljska maša je bila kulturni dogodek, po obredu je šla večina v gostilno in tam rekla kakšno pametno . Skratka, Potočnikovim ne bi nič škodilo, če bi bili zraven, a zaradi miru in čisto preproste socialne varnosti niso smeli biti. Za božič pa so kljub vsemu okrasili drevesce, vse običajne družine so to počele od pamtiveka. Le da so bila Potočnikova okna zastrta z rjuhami, da se skozi tanke zavese ne bi videle lučke na božičnem drevesu. Zakaj? Počakaj še malo, Vika, na veliki svet, ki te bo bolj ali manj grobo poučeval o vrednotah, intimi, svetovnem nazoru, razlikah, oblasti, hinavščini ...
Še zmeraj smo v Bučkovcih. Nič čudnega, o Vikinem razsajanju po velikem svetu vemo skoraj vse, ker se je hitro povzpela med politične medijske zvezde. 0 tem, kako je Potočnikova Vika postala »naša Vika«, vemo bolj malo. A je pomembno.
V njenem volilnem štabu - jasno je, da ga ima, odmevnega in strokovno podkovanega - ni nobeden v partiji. Bolje rečeno, nobeden ni več v partiji. Tej namreč, ki sestopa. Seveda ji tu in tam svetujejo, naj tudi ona izstopi iz zveze komunistov. Bo?
Ne bo, vsaj za zdaj. O sebi pravi, da je nadstrankarska. Nobene potrebe ne čuti, da bi drvela v kakšno novo stranko ali bežala iz stare. Navsezadnje je velikokrat dokazala, da lahko tudi tam, kjer si, narediš kaj prevratnega. Mladini ne bo obrnila hrbta, veliko ji je dolžna (in mladina njej), na listi ljubljanskih mladincev bo navsezadnje tudi kandidirala za županjo. Zvezo komunistov bo pomagala spraviti z monopola oblasti, jo preleviti v normalno stranko.
Kdaj so jo sploh sprejeli v partijo? V srednji šoli. Slišala je za »eno stranko, kjer lahko vse poveš«. No, nekaj so dijaki res lahko povedali, malo so pač klestili po profesorjih, pomagalo pa ni nič. Vse je ostalo v stranki.
V Mariboru je hodila v srednjo medicinsko šolo. Travmatično obdobje. Že v Bučkovcih je seveda ugotovila, da je pravičnost nekakšen čuden pojem, da nekateri otroci glodajo za malico črni kruh, če ga sploh imajo, da hodijo bosi v šolo, ko je zunaj še mraz. Da so med ljudmi razlike, ampak v rodni vasi je bila nekako nad njimi. V Mariboru pa jih je pošteno občutila. Najprej so prišli slabe ocene in spoznanje, da se podeželske in mestne šole po kakovosti nikakor ne morejo primerjati. Dekleta iz premožnih družin so se nosila po modi, Vika je dobila novo obleko, ko je stara razpadla. Učiteljska plača pač ni zmogla več kot toliko. In tako naprej. Prav kmalu je ugotovila, da si z zunanjim bliščem in čvekanjem ob dragi kokakoli po dijaških barčkih pač ne bo izborila sončnega prostorčka. Ampak mlad, odraščajoč človek se nekako mora »ven metati«, da je kolikor toliko živ. Če ne gre z obleko, pa s svežo idejo, če ne gre s hvalisanjem o uspelem žuru, pa s prijetnim odnosom do bolnikov med obvezno prakso. Tako se je postavljala na noge.
Je srednjo šolo doživljala kot travmo? No, delno jo je res, pravi, predvsem pa se ji je izostrilo oko, ki prepoznava razlike. »Učili so nas, da smo nekaj posebnega, da smo okno v svet, da je pred nami ena sama lepa prihodnost, da smo bogati (in torej lahko razmetavamo). Potem smo mladi padli z višav na beton; na srečo smo se ujeli na noge. Vsaj to.«
Še zmeraj je predsednica odbora za štipendiranje. »Četrto leto že dograjujemo sistem štipendiranja, še zdaleč ni popoln, je pa mnogo boljši, kot je bil,« pravi. S štipendiranjem in razmerami v študentskem naselju se je začela njena politična »kariera«.
»Rada imam Ljubljano, takoj sem jo vzljubila,« pravi nekam strastno. Študij in študentsko življenje sta zanjo pomenila stik s Slovenijo, z Jugoslavijo, s svetom; nova doživetja, nova spoznanja, predvsem pa drugačna, študentska merila in kljubovalnost, oboje je bilo zelo blizu njeni naturi. Začelo se je s peticijo o razmerah, v katerih živijo študentje; ker jo je podpisala Vika, so jo poklicali k pristojnemu občinskemu partijskemu predsedniku. Namesto na pogovoru na štiri oči se je znašla v dvorani in tam so ji kar po vrsti predstavljali občinske ter republiške politike. »Dobila sem vodo v kolena in cmok v grlo. Potem so me vprašali, kaj pravzaprav študentje hočemo, jaz sem si pa na tiho rekla: kaj mi pa morejo? Priznavam samo avtoriteto znanja in človečnosti, druge ne. ln sem povedala, kar sem imela.«
Se je v svojem političnem življenju velikokrat zagovarjala zaradi svojih idej in dejanj? 0, kar naprej. »Strukture« je niso kaj posebej marale. Bila je predsednica mladine na univerzi, nato še predsednica ljubljanskih mladincev, »kjer si za prehod iz ene občine v drugo skorajda potreboval potni list. Strele pač sekajo v vrhove, in tako so ji mnogokrat prali dušo ter možgane. A se ne spominja samo tistih, ki so to počeli, ampak tudi onih, ki so jo branili. Takratnega rektorja univerze in prorektorja za študentske zadeve recimo. In še je bilo takšnih pokončnih ljudi, ki so popravljali vtis o nepremakljivi stari gardi.
Tudi takrat, ko je že kot zvezna delegatka »izžvižgala« Mikulića, ker ni (edina) hotela dvigniti roke zanj, so ji na socialistični zvezi nekoliko globlje pogledali v oči. Vika, kaj ga pa biksaš?
V slovenski politiki je igrala vlogo neprijetnega, porednega škrata, mladina ga je z veliko truda spravila na listo kandidatov za parlament. V zveznem zboru si je naredila ime: eni ga sicer izgovarjajo z gnusom in ogorčenjem, drugi z občudovanjem.
»Vem, da so moja vprašanja včasih zvenela naivno, velikokrat sem spraševala stvari, na katere sem vedela odgovor. Vendar je bil za vsakim vprašanjem projekt: ne samo spraševati o atomskih centralah, ampak doseči moratorij - in smo ga dosegli. Ko sem govorila, da je treba sprejeti zakon o štrajkih, je med delegati završalo; čez štiri mesece je bilo to nekaj povsem normalnega.« Ne bomo ponavljali vseh delegatskih vprašanj in odzivov nanje; poznamo jih. In Viko tudi.
Je optimistka. ki se zavzema za konfederacijo. Delegati morajo imeti strokovne ekipe, ki jim bodo pomagale, da se bodo lahko enakopravno bodli s predlogi institucij. V zvezne organe moramo spraviti svoje ljudi ali jih, še bolje, razseliti po Jugoslaviji (organe namreč).
Strokovna ekipa? Če bo zmagala na volitvah za županjo (najprej mora seveda »vdreti« v mestno skupščino), bo zmagala njena ekipa. Pripravljajo raziskave, študije, projekte. Vsega zdaj seveda še ne morejo izdati, borili pa se bodo z argumenti. »V Ljubljani je na vsakem vogalu kakšen izziv - komunalni, ekološki, človeški, kulturni ... Ljubljana si zasluži mik pravega evropskega mesta, življenje je treba spraviti iz stanovanj na ulice,« pravi.
Volitve bodo nekaj drugega, kot so bile doslej; nasploh bo vse drugače, kot smo bili vajeni. »Politika je vdrla v naše življenje, med ljudi je prinesla strah in negotovost, pa tudi optimizem in izziv. Verjamejo, da če bodo izbrali pravega človeka in ustrezen program, se bo gotovo obrnilo na bolje,« razmišlja Vika.
Mar niso vsi programi bolj ali manj podobni? Na videz že, a se bo v predvolilnih diskusijah pokazalo, da so kar precej različni. Pa ženske? Nekam malo jih je videti na kandidatnih listah.
»Res je. Poznam liste 'republiških' opozicijskih strank in zadeva je za ženske povsem črna. Ni jih. Zares nisem prepričana, da bi jih morali na silo tlačiti v politiko, zaradi nekakšne strukture, saj poznam te igre z enakopravnostjo in odstotki. A je pomembno, da so tudi ženske zraven, ker odpirajo vprašanja, ki vse žulijo, na drugačen način. Veliko jih je, ki bi se bile sposobne tepsti v političnem življenju, le poiskati jih je treba. Ampak zdaj se seveda ne bova zapletali v znane razprave o preobremenjenosti žensk.«
V kakšnem drugem času bi za konec najbrž napisali »bravo, Vika, navijali bomo zate«. Zdaj si seveda ne moremo in ne smemo privoščiti navijaštva. Najbrž bo kar dovolj, če ji zaželimo, naj ostane Vika P.
(Jana, 17.1.1990, št. 3)
|
Arhiv 
