Ljerka Bizilj
|
Bi se moralo Ljerki Bizilj poznati na nosu, da je postala Slovenka leta? Bi se morala kako drugače vesti? Bi morala biti ponosna? Ne vem, kaj sem pričakovala, ko sem stopila v njeno pisarno v notranjepolitičnem uredništvu slovenske televizije, v prostor, ki si ga deli s kolegi.
Toda Ljerka, ki me je sprejela, je bila isto drobno, uglajeno bitje z dobršno mero zadržanosti, ta se je počasi tajala, a nikoli popolnoma popustila. »Zdaj sem torej Slovenka leta 1990,« je dejala. »Saj ne vem, kaj to ljudem pomeni. Je to ženska, ki je predvsem Slovenka, torej zelo delavna ženska? Rada ali nerada, Slovenka mora delati in podpirati veliko, če ne že vseh vogalov.« Najlepši odgovor na vprašanje, ki si ga je Ljerka pravkar zastavila, bo dobila - in z njo mi vsi - če nam pove, kdo in kakšna je pravzaprav ona sama; Slovenka, za katero je dalo svoj glas več kot tri tisoč naših bralcev.
Vas lahko vprašam: Ste se izvolitve za Slovenko leta nadejali?
»Ne, sploh ne! Novinarji doslej ljudi nismo toliko zanimali. V središču njihove pozornosti so bili vedno napovedovalci, voditelji zabavnih oddaj. Zdaj, ko se je naše življenje spolitiziralo, smo prišli očitno v ospredje tudi novinarji. V današnjem trenutku je informativni program najbolj na udaru in gledalci to čutijo.
Politiki je jasno, kam sodi vsak izmed novinarjev, ki delamo v tem programu; to za kolege drugod po hiši ne velja. Informativni program je bil za vodstvo hiše že od nekdaj najhujša notranja opozicija in nič čudnega ni, če med nami, novinarji, že zdavnaj velja za kazenski bataljon. Prejšnja oblast je v zadnjem času že spoznala, da ne gre omejevati naših informacij in cenzurirati našega vpliva na oblikovanje javnega mnenja. Zdajšnja oblast je pri tem še zelo nespretna. S tem, ko nas kritizira, si nehote in nevede nabira črne pike. Učinek je ravno nasproten od tistega, ki bi si ga želela. Ne vlada ne marsikdo drug pri nas ni preštudiral moči in vpliva medijev.
Novinarjevo lojalnost razumem kot kritično distanco do vsega, kar se dogaja. Če bom vedno na robu in če bom kdaj priložila dobro besedo na račun oblasti, mi bodo ljudje verjeli. Če bom pa nenehno na njeni strani, mi ne bo nihče pripravljen verjeti.«
Včasih, ko vas opazujem pri vodenju omizja, premišljujem, kako je z vašo avtocenzuro. Menda se je novinarji sploh več ne zavedamo.
»Moja avtocenzura sega predvsem na področje mojih reakcij. Sem namreč zelo eksploziven človek. Kolega Meksi (Branko Maksimovič) pravi, da sem neprijazna celo takrat, ko sem prijazna. Precej se moram obvladati. Pred leti sem bila do ljudi sila agresivna. Toda to ni vedno obrodilo sadov. Učinkovitejša je novinarjeva 'hinavščina', seveda dobronamerna, ko sprašuješ neprijetne stvari prijetno in s prijaznim obrazom. Obvladovanje samega sebe je velika umetnost, ki od mene zahteva ogromno truda«.
Sodeč po informacijah o gledanosti programov, ki vas in vaše oddaje uvrščajo med najbolj gledane na televiziji, vam to uspeva.
»Ne vem. Če javnomenjske raziskave ugotavljajo, da si soliden novinar, da so stvari, ki jih delaš, gledane, potem bi morali uredniki to izrabiti in ti dati večjo svobodo. Toda to se ne zgodi. Mi še vedno vsi delamo vse in nobeden ne ve, pri čem pravzaprav je. Hiša, ki ne zna izrabiti tega, da je ta ali oni gledan voditelj, je, kako naj rečem, butasta. Butasta kot družba, ki dopusti, da ženske v nekaterih tovarnah danes delajo za borih 3.000 dinarjev na mesec. Tu ni nobenega računa! Zakaj človeku, ki dobro dela in rad dela, z dobrim zaslužkom ne omogočijo, da bi delal dvanajst ur na dan? Jaz bi to z veseljem sprejela, samo moja plača bi morala biti takšna, da bi si doma lahko privoščila gospodinjsko pomočnico, ki bi poskrbela za vse tisto, česar sama pri takšni službi ne zmorem.«
Saj res: Slovenka leta 1990, Ljerka Bizilj, je tudi žena, mati, hčerka, sestra. Tudi ona ima vse tiste številne obveznosti, pa o njih nič kaj dosti ne govori. Zdi se mi, da z njimi nikoli nikogar ne obremenjuje, saj je svojo družino in vse, kar sodi zraven, tudi v najinem pogovoru potisnila ob stran. S tem pa ni rečeno, da iz tistih nekaj stavkov, ki sem jih na to temo vendarle izvlekla iz nje, ni bilo čutiti, kako veliko ji pomeni dom pod Šmarno goro, a tudi tisti v Žalcu, od katerega se je poslovila že kot študentka. »Pogoj za moj notranji mir,« mi je dejala proti koncu pogovora, »je urejen dom.« Kaj zanjo pomeni urejen dom, pa je kaj lahko razbrati iz misli, ki jih je natresla o domu in svojih najbližjih. Začelo se je pravzaprav s telefonskim klicem njenega moža Naceta Bizilja, fotoreporterja pri Neodvisnem Dnevniku, in odgovorom, »da ji najbrž ne bo uspelo iti z njim domov«, nadaljevalo pa s pojasnilom meni: »Včasih bi si morda kdo, ki ne pozna najinih pogovorov, mislil, da se kregava! Pa se ne! Midva samo veliko debatirava.«
Kako se počuti mož, čigar žena je postala Slovenka leta?
»Vse to v redu amortizira. Midva sva skupaj že zelo dolgo. Vse moje muke je preživel ob meni in niti najzlobnejši jezik ga ne more zmesti. Poleg tega je doma on glavni! Po svoje je vesel, da sem dobila to priznanje. Po drugi strani, pravi, pa vse te stvari samo podirajo naš domači mir, ki je že tako ali tako nemir. Čeprav mi velikokrat v šali zabrusi, da sem poročena s televizijo, razume moje delo, saj sva navsezadnje v istem poklicu. Tudi sin mi stoji ob strani. Zadnja leta, ko sem se učila za izpite in se zvečer usedla h knjigam, sem imela slabo vest ob misli, da me potrebuje. Pa je rekel: 'Mami, nič se ne daj motiti. Ti se kar uči!' Jasno, všeč mu je, da je njegova mamica postala Slovenka leta. Vendar želim, da ga te stvari ne bi obremenjevale in da bi gledal na moje delo tako kot na vsako drugo.«
Pa vaša mati?
»Njej tega, da so me izbrali za Slovenko leta, sploh še nisem povedala. Najbrž pa je že tako ali tako zvedela. Če kdaj kje prebere slabo oceno o mojem delu, mi brat takoj telefonira, češ da mamo skrbi, ali imam še službo. Takšna je bila od nekdaj; vsakič, ko se ji je zdelo, da nisem kje česa prav rekla, je preživljala prave muke. Čeprav hodim v Žalec redko, hodim redno, in čeprav je vse tam zame že daljna preteklost, se temu, da sem Žalčanka, ne bi nikoli odrekla.«
Zdaj končujete svojo prvo knjigo: Odnos slovenske oblasti in politike do religije. Se mar za tem, da ste se lotili pisanja knjige, skriva novinarjeva želja, da bi za seboj vendarle pustil nekaj trajnega?
»Pisanje te knjige je bilo le nekakšen beg pred problemi v službi; vse te mesece me je pisanje varovalo, da me niso uničili. Nisem pa obremenjena s tem, da bi morala ostati zapisana v zgodovini. Spoznanje, da je vsak človek nadomestljiv, me je pretreslo že pred petnajstimi, dvajsetimi leti. Tudi ljudje, ki so mi zdaj naklonjeni in so me izbrali za Slovenko leta, me bodo pozabili. Katastrofa je, če se tega ne zavedaš ali če to spoznaš šele na starost. Pravzaprav so moje ambicije zelo skromne. Zame ni pomembno nekaj biti, nekaj zapustiti, temveč nekaj početi. Za vse drugo potrebuje človek več poguma, kot ga imam jaz. Pravzaprav sodim med ljudi, ki ne bi šli nikoli v prve bojne vrste ali z glavo skozi zid. To se mi zdi svojevrsten ekstremizem. Vem le to, da svojega dostojanstva in svoje duše ne dam! Včasih sem na stvari gledala preveč čustveno. Danes se mi zdi, da sem že vse preživela, doživela, da sem se vsega navadila. Zlepa ni reči, ki bi me lahko pretresla. Samo ena stvar je, ob kateri pa kar vzdrhtim: misel, da bi se kaj zgodilo mojemu otroku. Res je, da mi delo zelo veliko pomeni; včasih se mi celo zdi, da brez dela ne bi mogla živeti. Toda otrok je še več od mojega dela! To veš šele, ko ga imaš.«
(Jana, 23.1.1991, št. 3)
|
Arhiv 
