Tanja Starič
|
Ko se je v Ljubljani začel proces proti četverici, so se začeli nori časi, ki jim ni in ni konca. Tanja Starič je dežurala na Roški pa v slovenski skupščini, spremljala je hrvaške volitve. Bila je v Zagrebu, ko so začeli rožljati z orožjem, bila je v Ljubljani, ko so se po Sloveniji valili tanki.
Takrat je bila noč in dan v službi, skupaj z vsemi kolegi iz notranjepolitičnega uredništva slovenske televizije. Tanja Starič je predvsem novinarka. Prav nič sentimentalna ni do nobene oblasti, do nobene stranke. Celo vojno na Hrvaškem je doživela skozi novinarske oči, čisto zares so jo ganile le solze ubogih in nemočnih. Za lastno glavo se je ustrašila samo enkrat - ko so jo neke na videz čisto navadne sobote blizu Karlovca ujeli martičevci in ji dejali, da jo bodo ubili. Tanja Starič je Slovenka leta 1991. Svojo zmago med štirinajstimi najvidnejšimi ženskami v Sloveniji je doživela kot priznanje vsem novinarjem, predvsem pa njenim kolegom s televizije, ki so tako kot ona sredi norih časov ohranili mirno kri in celo glavo.
Doma je iz Novega mesta. Njeni starši imajo tam hišo, in če bi imela več časa, bi jih večkrat obiskala. Tako pa utegne največkrat enkrat na mesec. Delo na televiziji ne pozna sobot, nedelj, praznikov. Sploh pa, če ga jemlješ tako zares, kot ga jemlje Tanja Starič.
Spominja se, da je vedno rada pisala. Tudi pesmi. Zato po gimnaziji ni dosti razmišljala o tem, kaj bo počela v življenju. Vpisala se je na Fakulteto za sociologijo, politologijo in novinarstvo.
»To je bila generacija brez fantov, saj so jih takrat takoj po končani srednji šoli vse po vrsti poklicali k vojakom. Letnik 1962. Moji sošolci oziroma sošolke so bile starejše, saj sem šla jaz v šolo s šestimi leti.« Odhod v Ljubljano, na fakulteto, je doživela kot nekaj običajnega. Domotožje jo je mučilo le tri mesece. Potem se je navadila na podnajemniško ljubljansko življenje in ga živela do pred nekaj meseci, ko sta si s fantom, novinarjem Dela, le uredila stanovanjski problem.
»Prve mesece v Ljubljani sem stanovala ob Dolenjski cesti. Kadar me je zgrabilo domotožje, sem se postavila na pločnik, dvignila palec in že čez dobro uro sem bila doma.«
Kako so doma sprejeli veselo dejstvo, da ste postali Slovenka leta?
»Pravzaprav se o tem še nismo pogovarjali. Moje starše predvsem skrbi to, ali sem zdrava, ali dovolj jem, ali me ne zebe - kot bi bila še vedno majhna deklica. Ne, o Slovenki leta se še nismo pogovarjali. Verjetno pa so ponosni.«
Da je med finalistkami, je zvedela v skupščini. Ko ji je neka gospa, ki tam dela, to povedala, je šla brž do prvega kioska in kupila Jano. Bila je presenečena. Ko pa je zmagala, najprej sploh ni verjela.
»Šele ko ste me fotografirali za naslovno stran Jane, sem videla, da je stvar resna. Čisto dokončno pa sem se o tem prepričala na razglasitvi na Bellevueju. Zdi se mi, da bo takšnih akcij vse več, tudi na zahodu jih je veliko, ampak vsem ne bo uspelo ohraniti ravni. Predvsem pa sem bila nad svojo zmago začudena zato, ker smo tisti novinarji, ki 'pokrivamo' politiko, večkrat kritizirani, kot pohvaljeni ..
Zmagala je tudi ali pa predvsem zaradi vojne. Bila je vojna dopisnica s Hrvaškega, zapomnili smo si njena poročila s slovenskih bojišč.
Na Hrvaškem se vam je zgodilo tudi nekaj zelo konkretnega. Kaj?
»Ker takrat, septembra, v Zagrebu nismo mogli dobiti nobenih informacij, sva se s snemalcem Mirkom Veselom odločila, da greva pogledat na meje tako imenovane velike Srbije. Z nama je bila tudi kolegica s skopske televizije. Šli smo nekaj kilometrov južno od Karlovca - bilo je kot v mestu duhov, vsi ljudje v zakloniščih - do zadnje hrvaške barikade, o kateri pa takrat nismo vedeli, da je zadnja. Hrvati nam niso povedali, da so na oni strani že Srbi. Vozili smo se še dober kilometer, ko pa smo se hoteli obrniti nazaj, so nas ustavili možje v uniformah. Nismo vedeli, kdo so, saj je na Hrvaškem toliko uniform. Šele ko smo na njihovih kapah zagledali rdeče zvezde, nam je postalo jasno, da smo padli v roke martičevcem. Pripete smo imeli priponke s šahovnicami, ki smo jih dobili v Zagrebu, in ko so možje to videli, so pobesneli. Vse so nam pobrali, avto, kamero, dokumente, vse, potem so nas postavili pred neko hišo in vsakega posebej vodili za hišo na zaslišanje. Pili so žganje in vse bolj so bili pijani. Mahali so z noži in nam grozili, da nas bodo ubili. Po treh urah so rekli, da snemalec in kolegica lahko gresta, jaz pa naj bi ostala z njimi. Takrat me je res zgrabila panika. Rotili smo jih, prosili, nazadnje pa so rekli, da bomo pač vsi trije ostali. Spet smo prosili, in po dobri uri so nas še enkrat temeljito pregledali ter posadili v avtobus, ki je ravno pripeljal mimo. Jaz sem bila še toliko naivna, da sem jih spraševala po stvareh, po avtu, kameri in dokumentih. Takrat so mi rekli, naj takoj izginem v avtobus, sicer me bodo ubili. Seveda sem šla takoj v avtobus. V Zagrebu sem šla k prvemu telefonu in poklicala redakcijo. Zelo nežno sem kolegom povedala, da smo ostali brez vsega in da smo živi. Po telefonu sem govorila s Tonetom Hočevarjem, ki je vajen takšnih dogodkov, saj je bil dolga leta v Latinski Ameriki, in brž me je potolažil: 'Ko te prvič ujamejo, je res malo zoprno. A tretjič si že navajen.' Potem sem poklicala mamo, zvečer pa sem vse to povedala na televiziji.«
Tanja je spremljala politično dogajanje na Hrvaškem že pred vojno, zato je bilo nekako logično, da gre tudi ona na fronto. Hodili so tudi drugi, a na srečo se nobenemu z ljubljanske televizije ni zgodilo nič podobnega.
Vam je televizija poročanje s fronte vsaj dobro plačala?
»Tudi če bi, pa nam ni, meni ne bi nič ostalo, ker so mi vse požrli krediti. Natančne vsote se ne spominjam več, vem pa, da ni bila prav velika.«
Vojna je za vsakega novinarja izziv, tudi možnost hitre promocije - če preživi. Ste mislili tudi na to?
»Ne, na vojno sem gledala in še gledam predvsem kot na dogodek, o katerem moram čim bolje poročati. Mislim, da je to bolje, saj bi me sicer preveč prizadelo.«
Kaj vas je na Hrvaškem najbolj pretreslo?
»Malenkosti. Solze nedolžnih in nemočnih ljudi. Seveda tudi vse te nesmiselne smrti. Dolgo se mi je sanjalo o tem. A zdaj je tudi to mimo. Mislim pa, da je novinarjem lažje, saj morajo že zaradi svoje poklicne dolžnosti ostajati zunaj dogajanja. Ni časa razmišljati o tem, kako so ti časi nori.«
Vojno v Sloveniji smo vendarle vsi doživeli veliko intimneje. Tudi časovno smo to vojno doživeli prej kot hrvaško.
»Takrat sem ugotovila še nekaj. Vsi iz naše redakcije smo ves čas delali, nobeden ni niti pomislil na to, da česa ne more. Nekako povezali so nas ti dogodki, občutili smo močno medsebojno pripadnost.«
Tanja Starič spremlja tudi dogajanje v slovenskem političnem prostoru. Poroča iz skupščine, poroča s krajev pomembnih političnih dogodkov.
Kako doživljate trenutno slovensko politiko?
»S politiko se ne ukvarjam nič drugače kot z materijo, o kateri poročam. Ne družim se s politiki. Dogajanje analiziram, razmišljam o tem, zakaj je ta ali oni potegnil takšno potezo in kaj temu sledi. Ostajam zunaj in mislim, da je to edino pravilno. Ko sem pred časom v nekem časopisu prebrala, da sem komunistična novinarka, me je zaskrbelo. Ko pa sem naslednji dan v nekem drugem časopisu našla stavek, da Tanja Starič leze nekam krščanskim demokratom, sem bila pomirjena. Dokler o tebi pišejo tako ekstremne stvari, je vse v redu.«
Se spominjate afere, v katero ste bili vpleteni, ko je vaša ekipa zapustila sejo skupščine skupaj s poslanci opozicije? Vaša poteza je takrat povzročila veliko hude krvi.
»Po neumnem. To, da je opozicija zapustila sejo skupščine, je bil dogodek. Če smo ga hoteli posneti, smo morali ven iz dvorane. Enako bi storili, če bi sejo zapustili poslanci pozicije. Neumna zgodba, ki je kasneje dobila prav kafkovske razsežnosti, se je predolgo vlekla in še danes mi ni jasno, zakaj. Govorilo se je celo o rezanju glav. Zanimivo, ravno v tistem času so me ujeli martičevci in tudi oni so mi hoteli odrezati glavo. Pa jo imam še vedno na ramenih.«
Sva na kaj pozabili?
»Hvala vsem, ki so glasovali zame in me izbrali za Slovenko leta. Hvala predvsem za zaupanje in hvala za vse telegrame, ki sem jih dobila iz raznih krajev Slovenije.«
(Jana, 5.1.1992, št. 2)
|
Arhiv 
