|
četrtek, 15. januar 2009 |
|
Tekst: M. O., Foto: Dean Dubkovič |
Vida Jeraj-Hribar (1902-2002)
|
Vida Jeraj-Hribar je pri devetdesetih napisala čudovito knjigo z naslovom Večerna sonata in mimogrede postala še Slovenka leta '92. Če namreč vsega tega ne veš, ko ji prvič stisneš roko, te v trenutku prevzameta toplina njenega pogleda ter neizmerna volja do življenja. ln potem si zaželiš, da bi bila tvoja babica.
Na sklepni slovesnosti Janine akcije Slovenka leta v ljubljanskem hotelu Belleuve je bila poleg nje same imenitna njena obleka. Temno vijolične barve z drobnim črnim vzorcem. Prezreti je ni mogel niti sam predsednik Slovenije Milan Kučan in me na to imenitnost osebno opozoril. Po tem res nisem mogla drugače, kot da sem se z gospo Vido Jeraj-Hribar zapletla v pogovor o njeni obleki.
»Veste, vse tole, kar imam na sebi, je staro natanko šestdeset let,« mi je živahno pojasnjevala. »Obleko sem si kupila za nastop na Dunaju, ko sem kot solistka igrala violino.« Čudovita broška, ki je krasila belo čipko pod vratom gospe Vide, pa ima še zanimivejšo zgodovino. »Tale broška je prava tragikomična zadeva. Ob rojstvu hčerke Alenčice sem jo dobila v dar od moža. Pred kratkim pa sem jo hotela prodati v starinarnici na Starem trgu, saj sem z denarjem od prodaje želela kupiti vnukinji Maji novo violino. Ocenjevalec mi je zatrjeval, da je broška popolnoma brez vrednosti, da je kamen sredi nje eksplodiral, in mi je zanjo ponujal le sedemsto tolarjev. To ni nič! Seveda mu je nisem prodala, a se je k sreči na koncu vse dobro izteklo. Hčerka lzidorja Cankarja je kupila broško, jaz pa Maji novo violino. Pa še za danes sem si izgovorila broško. Na posodo, seveda,« mi je pripovedovala.Potem pa so me že začeli priganjati. Vsakdo je namreč hotel s slavljenko spregovoriti besedo, dve, ji stisniti roko. Tudi jaz. V naglici sem ji pozabila zaželeti tisto najpomembnejše. Da bi bilo v njenem življenju še veliko tako veličastnih priložnosti, ko bo zopet oblekla svojo šestdeset let staro obleko in si pripela svojo (sposojeno) broško.
(Jana, 26. 1. 1993, št. 4)
|
Arhiv 
