Sestra Vida Žabot, Slovenka leta, simbol harmonije, notranje lepote, čistosti, vedrine, ponosa, svobode. Vse to je prepričljivo izkazala v letu, ko je bivala med nami.
|
Sestra Vida Žabot ,Slovenka leta, simbol harmonije, notranje lepote, čistosti, vedrine, ponosa, svobode. Vse to je prepričljivo izkazala v letu, ko je bivala med nami. In kakšna ter kdo je sestra Vida v svojem življenjskem in delovnem okolju v Torinu, v salezijanskem samostanu in šoli, ki jo vodijo salezijanke?
Če bi skušali to strniti v en sam stavek, bi rekli: enaka med enakimi. Pa prav zato silno priljubljena tudi tam, kjer se je pred nekaj meseci in za nedoločen čas znašla po odločitvi vrhovnega vodstva svojega reda. Z njo, z njenimi učenci in s sestrami smo preživeli dan v poslopju, katerega vrata nam je gostoljubno odprla Vidi predpostavljena sestra, ravnateljica Maria Antonietta.
Za obisk pri sestri Vidi smo se dogovarjali kar nekaj časa, in to že takrat, ko je še kazalo, da ne bo mogla priti na razglasitev Slovenke leta. Sestra Vida je bila navdušena nad našo zamislijo, da bi jo obiskali, a njena beseda pri tem ne more biti zadnja, je povedala. Torej smo se obrnili na ravnateljico; že po telefonu je naredila odličen vtis, toda glede obiska sprva ni mogla reči niti ja niti ne, češ da odločitev ni zgolj v njenih rokah. No, že naslednji dan nas je razveselila s povabilom, češ da smo dobrodošli, in presenetila s ponudbo, da nam rezervira hotel v bližini šole.
S sestro Vido sva bili zmenjeni prvi dan po božičnih počitnicah. V Italiji se končajo po Svetih treh kraljih. Ob tri četrt na osem zjutraj pridite, je dejala. potem ko nune pridemo od jutranje maše v naši cerkvi in se začne pouk. Poslopja ne boste mogli zgrešiti, saj je zelo veliko in po arhitekturi spominja na vojašnico, je dejala. Res smo ga zlahka našli. Stoji sicer zunaj mestnega središča, a ne v primestju. Zgradba je ogromna, saj so v njej samostan, precej velika cerkev pa vrtec in šole: osnovna ter tri srednje, ki imajo rang gimnazije (naravoslovna, jezikoslovna in pedagoška). Šola velja za kakovostno, v njej pa se šolajo fantje in dekleta. Drugače kot v slovenskih cerkvenih gimnazijah v Želimljem in Šentvidu pri Ljubljani; tam vernost in krščanski svetovni nazor nista pogoj za vpis, pri vpisu pa nihče ne zahteva, da otroci predložijo potrdila o opravljenem krstu ali birmi. Šola sicer vzgaja otroke v skladu s krščanskim prepričanjem, kolikor ima pač opraviti z vzgojo, vendar tega ne počne vsiljivo ali celo nasilno. Zdaleč največji vtis naredi na obiskovalca sproščenost, ki vlada v tej šoli in jo zaznaš takoj, ko prestopiš njen prag, potem pa se prepričaš o njej tako rekoč pri vsaki uri pouka. Deloma je to sproščenost mogoče pripisati romanskemu značaju (sestra Vida je edina tujka, ki poučuje na tej šoli), predvsem po šolskemu vodstvu. Ravnateljica, stara kakih petdeset let, je namreč zelo inteligentna in sproščena sestra, njeno glavno orožje pa sta prijazna beseda in prešeren smeh. Rada ima delo, ki ga opravlja, in ne skriva, da ljubi življenje in da se zanima tudi za tisti njegov del, ki poteka zunaj šolskih in samostanskih zidov. Samo taka zmore imeti posluh za težave in radosti učencev ter za vso pisano raznolikost, ki jo v stoodstotno ženski kolektiv vnaša vsaka redovnica posebej in potem vse skupaj. Mimogrede: sveta Terezija je rekla, da ni mogoče, da bi kjerkoli živelo skupaj več kot 20 žensk.
Prijaznost in vedrina sta glavni odliki profesorskega zbora, v katerem niso samo redovnice, ampak tudi nekaj laikinj in v katerem se nihče ne zgraža nad dekleti v mini krilih, nad njihovo šminko in mladostniško prešernostjo.
Že štart v prvi šolski dan po počitnicah je bil za nas, obiskovalce, nenavaden. Učenci in dijaki so se zbirali v ogromni šolski avli in po hodnikih. Ni bilo čisto jasno, kdo je koga bolj vesel: učenci nun ali nune učencev. Sestra Vida ima pri mladih še prav poseben status, to je bilo očitno, pa čeprav je z njimi komaj prvo šolsko leto. Profesorice, redovnice in dijaki so se v neznosnem vrvežu navdušeno in kar prijateljsko pozdravljali; v vsej tej popočitniški živahnosti in razposajenosti je prenekatera dijakinja sestro Vido ob snidenju objela in poljubila. In koliko so ji imele povedati! Potem se je začel pouk, toda kako! Vsi učenci so se zbrali po skupinah v različnih šolskih prostorih glede na svoje interesne dejavnosti, kot so likovna, glasbena in podobno. V šoli na ta način spodbujajo ustvarjalnost in dajejo učencem možnost, da izrazijo svoja nagnjenja in talente. To je tudi priložnost za sproščen klepet med učenci ter med učenci in učitelji pred začetkom tistega pravega pouka, ki ga narekujeta šolski program ter urnik. Tu se lahko sprosti tudi vsa nakopičena mladostniška energija. Po tem, lahko bi rekli nekakšnem ogrevanju, ki traja dobre pol ure, se učenci preselijo v razrede. Z dovoljenjem ravnateljice in
ob Vidini asistenci smo si ogledali vso šolo ter nenapovedani stopali v razrede. Šola je zelo sodobno opremljena, z bogato knjižnico, s kopico računalnikov in s sodobno opremo za pouk tujih jezikov. Nikjer ni bilo čutiti nikakršne napetosti, prisiljene ali vsiljene resnosti ter pomembnosti, celo med poukom matematike ne. Profesorica matematike, poučuje tudi računalništvo, je poleg tiste za katehetiko eno najbolj veselih bitij na šoli. Posebej živahno pa je bilo seveda pri telovadbi. Profesorica telesne vzgoje ni nuna, je pa treba posebej poudariti, da telovadnico s pridom izkoriščajo ne le učenci, temveč tudi redovnice. Enkrat na teden, zvečer, se tam zberejo, tudi tiste starejše, in si pošteno razgibajo telo.
Našo pozornost je pritegnilo tudi to, da sestra Vida pozna po imenu tako rekoč slehernega dijaka in dijakinjo. Pa ne samo to: po imenih je poklicala tudi otroke v vrtcu. Kot profesorica pedagogike spremlja svoje dijakinje na prakso v vrtec in tako spoznava tudi malčke. Tudi ti so ji imeli ob našem obisku veliko povedati in pokazati, kaj vse zmorejo.
Če kdo misli, da ima Vida Žabot kot redovnica veliko časa, se moti. Ona in sestre vstajajo ob šestih zjutraj in od takrat naprej je dan poln takšnih in drugačnih obveznosti. Najprej je obvezna udeležba pri jutranji maši v cerkvi, ki je v sklopu samostana. Zatem ima pouk, ki ponavadi traja vse dopoldne, v popoldanskem času pa je treba postoriti še kopico drugih opravil: popravljati šolske naloge, se pripraviti na pouk za naslednji dan, se udeleževati sestankov redovne skupnosti ali profesorskega zbora, prebirati strokovno literaturo itn.
Popoldne se oglašajo tudi starši, ki želijo informacije o učnem uspehu svojih otrok, zelo rade pa sestro Vido obiščejo tudi sedanje in bivše dijakinje ter se z njo pomenijo tako o šolskih kot zasebnih težavah. Teh obiskov je še posebej vesela, saj ji utrjujejo prepričanje, da zna najti pravo pot do mladih src in da so njeno delo in njena prizadevanja pustila na njih sledove. Nedvomno je sestra Vida človek, ki zna človeku sesti v srce. Pa pri tem niti ne potrebuje besed, dovolj je njen pogled, čist, globok, vabljiv, topel ... Ob devetih zvečer si redovnice rečejo lahko noč in se odpravijo v svoje sobe. Sestra Vida navadno še kaj prebere ter med pol enajsto in enajsto uro ugasne luč. V tem samostanu in v tej šoli se sestra Vida dobro počuti. In to ji je videti, saj je v njem redovnicam kljub strogim redovnim pravilom dovoljeno izražati tudi lastno identiteto, lastne posebnosti. Teh ima sestra Vida več, kot je običajno, vendar prav zaradi tega njena ravnateljica in njene sestre niso skrivale ponosa nad njo in tem, da je med njimi. Seveda so se čudile temu, da je bila izbrana za Slovenko leta, in potrebna je bila dolga pripoved, zakaj je do tega prišlo. Toda tega častnega naslova so se veselile skupaj z njo, in ko sem ravnateljici in učiteljici katehetike pokazala Mladino, v kateri je bila objavljena njena prekrasna fotografija, sta ji z občudovanjem rekli: »Kako si lepa.« O tem, da bosta, brž ko bosta mogli, obiskali Slovenijo, sta sanjali že tisti dan. In zagotovo bosta prišli. Ravnateljica si je želela priti na slovesno razglasitev Slovenke leta, vendar v Rimu za to ni dobila dovoljenja.
Čeprav sta, kot pravi sestra Vida, človeštvo njena družina in svet njen dom, jo neustavljivo vleče tja, kjer ima korenine. Kljub razumevanju in podpori, ki ju je deležna v don Boskovem samostanu v Torinu v tolikšni meri kot morda še nikoli in nikjer doslej. Naključje ali pa morda tudi ne: duhovnik sv. Janez Bosko (18151888), ustanovitelj njene, salezijanske družbe, je bil doma v Torinu.
(Jana, 18. 1. 1994, št. 3)
|
Arhiv 
