Mila Kačič (1912-2000)

Mila Kačič se je rodila v jeseni 1912 šestnajstletni (nezakonski) materi; zrasla je pri krušnih starših. Po nekajletnem nastopanju na ljubiteljskih odrih so jo pri sedemnajstih sprejeli v radijsko igralsko družino; pozneje, po študiju solopetja in igralske retorike na ljubljanskem Državnem konservatoriju, je postala članica opernega zbora, po osvoboditvi pa igralka Drame SNG Ljubljana.

Za filmski vlogi v Gadih in Kormoranu je dobila puljsko areno in naslov igralka leta, lani pa ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo. Poleg vsega tega je Mila Kačič tudi uveljavljena in v tujini nagrajena avtorica štirih pesniških zbirk (Neodposlana pisma, Letni časi, Spomin, Okus po grenkem). Za piko na i so jo bralke in bralci Jane pred nedavnim izbrali za Slovenko leta.

Janini bralci in bralke so vas pred nedavnim izbrali za Slovenko leta. Ste zadovoljni? Vam je prav?
»Pa še kako! Tega pač nisem pričakovala. Lani sem dobila nagrado Združenja dramskih umetnikov - lepo, sem si rekla, še pokojnino so mi zvišali,  dočakala pa sem tudi ponatis svoje zadnje pesniške zbirke, Okusa po grenkem. Ničesar več nisem pričakovala. Še vedela ne bi, da kandidiram, ko me ne bi bila poklicala prijateljica iz Vaš. Imaš Jano? me je vprašala. Nisem je še imela. Potem jo pa kupi, mi je naročila. Zakaj neki pa? me je zanimalo. Takoj mi je povedala: Ker kandidiraš za Slovenko leta. Kar sesedla sem se, še na misel mi ni padlo kaj takega.«

Pa vam je kljub temu dobro delo?
»Da, moram reči, da mi je res. To je kot pika na i.

Zakaj, mislite, ste Slovencem tako všeč?

»Saj,  kako je to mogoče? Sploh ne razumem, nepojmljivo je, celo leto bom o tem razmišljala. Jaz se vendar ne rinem v ospredje, ne silim se, in kar počnem, počnem zato, ker moram, sicer bi še teže živela.«

Živite pa že tako težko.
»No, zadevajo me vse mogoče katastrofe in šlamastike, svoje življenje sem morala že nekajkrat začeti znova. Zadnjič sem to storila po sinovi smrti; po starem ni šlo več.«

Bi rekli, da je pogum tisto, kar vam daje moč?
»Ne, ne vem, alije to pogum. Ni. Ampak ali človeku sploh kaj drugega kaže, kot da se spet postavi na noge? To je samoohranitveni nagon. Kdor ga izgubi, žalostno konča; in ni sam kriv. Da ga imaš, opaziš, kadar prestopaš svoje rubikone. Stojiš na enem bregu, govoriš si, da ne boš mogel čez, potem pa le nekako prideš. Malo plavaš, malo gagaš, ampak še si tukaj.«

Nezakonsko rojstvo, otroštvo pri krušnih starših, prej revščina kot obilje, sinova smrt; bi rekli, da ste nesrečnejši od večine drugih?
»Eh, saj ni treba, da bi junačila na trdnjavah, ki sem jih  ali pa tudi ne  zavzela. Če pogledam okrog sebe, vidim, da se nekateri pretikajo skozi življenje kot skozi šivankino uho, pa le zdržijo, tako kot jaz. Tisti, ki ga tako povozi, da mu odpove telo, res ne more več, moj organizem pa je nekaj prav čudežnega; kar deluje. Srce imam zdelano, nobenega napora ne prenese, kadar lezem v svoje tretje nadstropje, odštevam stopnice, petinpetdeset jih je,  in počivam na vsakem podestu, bije pa še naprej. Tudi o svojih živcih ne bi ravno rekla, da so jekleni; sem pač takšna kot vsak, ki ima za seboj tri vojne, držim pa se še.«

Se vam zdi, da je starost privilegij?
»Je, če še stojiš na lastnih nogah in še znaš trezno misliti. Končno tudi sam vse življenje nalagaš kapital. In narobe  - če neprimerno živiš, se ti na stara leta vse otepa. Ne bom rekla, da sem sama živela kot nuna in da nisem popila nobenega kozarčka; ne, tako strogih norm si jaz, ki sem človek kompromisa, pač nisem postavljala, svojo mero sem pa vselej poznala.«

Če bi lahko začeli znova, če bi imeli še eno priložnost, kaj bi storili drugače?
»Veliko prej bi šla k teatru; veliko prej, še čisto mlada. Tudi izobraževala bi se, nič več ne bi poslušala okolice, ki me je vselej odvračala od igranja, češ da nisem, češ da ne bom sposobna, da nimam tega talenta, da naj bom vesela, če se bom poročila. Za to pa res nimam talenta, za gospodinjstvo sem tako nenadarjena. Saj skuham še, ampak vse drugo ...«

Menite, da je to, vsaj če gre za žensko, pomanjkljivost?
»Absolutno. Celo če vendarle dobiš moža, so težave  - vse bolj se mi namreč zdi, da se moški ženijo predvsem zato, da so postreženi. Jaz bi bila svojemu pripravljena dati ljubezen, ampak likati! Pa pomivati! To je pa smrt. Gledam pridne gospe iz bloka. Joj, kako si prizadevajo! Groza. Hvala bogu, si rečem, da mi tega mi treba.«

V tem pogledu torej zakona nič ne pogrešate?
»Ne, seveda ne. Si pa želim človeka, s katerim bi šla v kino pa potem kam posedet, to že. Tako pa hodim naokrog sama ali z ženskami, ki jih imam včasih že čez glavo.«

Tole vam bodo pa zamerile!
»Moja najboljša prijateljica že ne, ona že ve, da ne mislim čisto tako. Že petdeset let se poznava in si vse poveva, predvsem jaz, ki si moram kar naprej prazniti dušo. No, pa kakšen nasvet mi tudi da.«

Ga upoštevate?
»Včasih rečem: 0, to pa že ne! In se tudi pričkava, ali bi ali ne bi. Katera običajno odneha? Ona. Ne, ne, lepo se pogovoriva.«

To radi počnete? Se pogovarjate?
»Grozno rada. To tako pogrešam. Z Jakobom (Savinškom, op. p.) sva se lahko pogovarjala vso noč. Šla sva, recimo, v kino. Problem, ki ga je film načel, je bila zvestoba, in do pol sedmih zjutraj sva hodila okrog bloka na Gregorčičevi ter se pogovarjala o tem, kaj to je. In bi se bila še, ko mi ne bi bilo treba zjutraj v službo.«

 Kakšno pa je vaše mnenje o zvestobi?
»Ta tema je pa večplastna in ima take nianse ... Nekoga, ki si mu telesno zvest, lahko v mislih na vse kriplje varaš; lahko pa se z nekom zapleteš, pa si drugemu še vedno ves predan. Seveda pa ne gre, da bi to gledal površno in rekel: Saj je vseeno! Danes malo tukaj, jutri malo tam ... Sploh ne. Ampak če se kaj zgodi, je pač treba tudi odpuščati.«

Mislite, da moramo biti zvesti tudi svojim prijateljem?
»Seveda. Da človeka takrat, ko vsi čezenj padejo, še ti ne zapustiš.«

Se je vam to že kdaj zgodilo?
»Da bi vsi čezme padli? Nikdar. Vselej mi je vsaj kdo stal ob strani.«

Imate veliko prijateljev?
»S prijatelji je tako, da kar pridejo. Nič si jih ne izbiraš, zraven so, tudi takšni, za katere bi bilo bolje, ko jih ne bi bilo. Ali jih imam veliko? Ja, okrog mene je bilo vselej veliko ljudi. Družba, ki sem jo imela, preden sem prišla h gledališču, je bila izredna,  ampak zdaj je živih samo še nekaj žensk. Vsi moški so že mrtvi.«

Kako pa človek to prenese? Da je njegovih vse manj in manj?
»Kako le? Vdaš se. Veš, da je to nekaj, čemur se ni mogoče ogniti. Samo dve možnosti sta -  ali gre kdo iz tvoje bližine ali pa greš ti. Ločitev je naša bližnja prihodnost.«

Kljub temu smo vselej nepripravljeni. Mislite na smrt?
»Nanjo se pripravljajo samo globoko verni, tisti, ki hočejo imeti svoje račune z bogom nenehno poravnane. Drugi živimo bolj sproti; pride, kar pač pride.«

Pride, kar nam je namenjeno, ali tisto, kar smo sami povzročili?
»Sami pač ne! Če bi si jaz sama urejala stvari, zdaj tukaj gotovo ne bi bila sama.«

Sami?
»No, seveda ne mislim, da sem čisto sama. Poiščem si družbo, svoje ljudi. Včasih grem kam posedet in včasih grem v kino. Ne živim življenja samotnice, ki si govori: Joj, od vseh sem zapuščena! In zapahne vhodna vrata in konec. Taka že nisem. Ampak kadar pridem zvečer domov, včasih hudo občutim to samotnost. Nihče me ne čaka, nihče mi ne reče lahko noč. Gledam televizijo, dokler vsega ne vidim dvojno, tako utrujena sem. Ugasnem jo, mislim, da bom zaspala, in kar je najhujše, ne zaspim. Počakam uro,  dve, potem pa vzamem v roke križanke. Ob šestih prvič zadremam. Veste, zakaj rešujem križanke? Da ne začnem premišljati. Premišljati je nekaj groznega.«

Groznega?
»Ne zmerom, ponoči pa. Stvari, ki so hude, so videti še hujše, in takrat ti predvsem te hodijo pred oči. Sicer pa zdaj manj premišljam in več govorim.«

Komu?
»Ljudem, ki jih ni več, pa jim nisem, dokler so bili živi, rekla, kar bi jim morala.

Nekaj prijaznih besed?
»Ravno nasprotno. V življenju so se mi zgodile stvari, za katere  nisem bila kriva, pa sem vseeno obveljala za krivko. Zdaj se prepiram s pravimi  krivci. Prej nisem zbrala dovolj energije, dovolj poguma, da bi jim vse povedala; morda je bilo vse tudi še preveč blizu. Zdaj, z distance, so stvari jasne, zdaj vidim problem in grešnika.«

So to ljudje iz gledališča?
»Tudi.«

● Pa tisti, ki so vam bili najbližji?
»Ne, s temi se ne prepiram, z njimi se samo pogovarjam.«

 Tudi s svojo mamo? Tudi z njo se ne pričkate? Ste ji odpustili, da vas je zapustila, da ni nikdar živela z vami?
»Odpustila? Redkokdaj sem bila besna nanjo, danes pa jo sploh zagovarjam, kolikor jo morem. Včasih si rečem: kaj bi pa jaz naredila, če bi bila stara šestnajst let in noseča ter bi me lastni starši vrgli iz hiše? Kaj bi naredila? Meni je samo težko, da sem bila zanjo, ko je bila že premožna, družabno uveljavljena gospa, ves čas latentna nevarnost. Ko bi bila njena okolica izvedela, da ima nekje otroka, ki rase nezakonski, bi ji bila to dala čutiti; in če se navadiš na veljavo, se ji težko odpoveš. Vprašanje je, ali bi jaz imela pogum, da bi stopila pred druge in jim rekla: Ja, imam otroka, moj je, kaj vas pa briga! In bi pri tem vedela, da se bom morala marsičemu odpovedati. Mislim, da je morala tudi ona težko živeti, da je imela tudi ona bridke trenutke. Je pa bila na koncu zelo kaznovana:  živela je na Madžarskem in po vojni so ji Rusi vse vzeli. Po tistem ni šla nikdar več v noben javni lokal, v noben teater, samo doma je še ždela. Tako jo je prizadelo tisto, kar mene ne bi moglo; takšne, kot sem danes, že ne. Ona pa je živela v izobilju in je potem vse izgubila. Zdaj bo država to vrnila, vendar so že vsi mrtvi; mene sprašujejo, ali se bom potegovala za dediščino.«

Pa se boste?
»Še na misel mi ne pride. Jaz živim od tega, kar sem dobila z delom.«

Vam denar ne pomeni kaj prida?
»Meni ne pomeni nič, brez njega pa ne moreš.«

 Kaj pa stvari, vam je do njih kaj več?
»To je pa nekaj, česar me je naravnost sram. Ampak imam izgovor: takšni so skorajda vsi stari ljudje. Ne morem se ločiti od milijona drobnjarij, ki bi jih morala že zdavnaj vreči v smetnjak, pa jih kar prelagam. Ne zavržem ne starih pisem ne starih šrift, še račune za elektriko hranim cela leta. To je zdaj že bolezen, napaka, in to huda. Saj se je zavedam, kos ji pa nisem.«

 Stvari imate, pa bi se mnogih radi znebili; deležu po materi ste se odpovedali; denar vas ne zanima. Če vse to ni, kaj pa potemtakem je prava vrednota v življenju? Katero bi postavili prav na vrh?
»Lahko bi bila patetična in bi rekla vse sorte, pa ne bom. Ampak če si že postavljen na ta svet in med ljudi, je, vsaj po mojem, najpomembnejše, da imaš lepo urejene odnose z drugimi. Sem spada vse: poštenost, odkritost, dobrota. In ljubezen. Predvsem ljubezen.«

Ste se vi vselej ravnali po tem?

»Skušala sem se že, kajpada; če pa bi mi nikdar ne spodletelo, bi bila tako popolna, da bi se z mano sploh ne dalo živeti. Si pač živ človek, tu narediš kaj narobe, tam narediš kaj narobe. Kadar pa pogledaš nazaj, se ti zdi vse manj narobe, že skorajda kar vse prav. Ne bi pa bilo napak, če bi ljudje bolj skrbeli za medsebojne odnose,  potem ne bi bilo ne vojn ne drugih strahot. Za vse, bi rekla, je kriva človeška požrešnost, nekateri nimajo nikdar dovolj, ne oblasti ne stvari.«

Teh pa ne trpite?
»Na živce mi grejo ljudje, za katere ni nič dovolj dobro in ki hočejo imeti tudi tisto, česar sploh ne znajo porabiti.«

 Ste kdaj komu kaj zavidali?
»Nikdar, vsakomur vse privoščim. Sem pa včasih res rekla: Jaz bi pa to tudi rada! Pa če ni, pač ni. Človek mora biti potrpežljivček, drugače sploh ne bi mogel živeti. So me pa tudi tako vzgajali, ko me je že usoda vrgla na bolj revno leho. Učili so me, da sem revica, da sem brez staršev, da moram biti ponižna in hvaležna. No, pa sem bila  ponižna in hvaležna. Hvaležna sem še danes, hvaležna tistim, ki so mi kaj dobrega storili, ponižna pa nisem več. Mi ni všeč. Zakaj bi se sama poniževala? Vsak ima svojo ceno. Skromnost pa visoko cenim.«

 Če bi vam rekli, da se takole na hitrico okarakterizirajte, kakšni, bi rekli, da ste?
»No,  neumna.«

Kaj pa žalostni? Rekli ste že, da takrat, ko vam je hudo, napišete pesem. Je še vedno tako?
»Zdaj pa še jokati ne morem več. Hudo mi je, da bi umrla, solz pa kar ni več. Posušile so se mi.«

Hudo zaradi tistega, kar je bilo, ali tega, kar je?
»Predvsem zaradi tistega, česar ni več.«

Ampak vrsta stvari dela življenje lepo.

»Ja. Krasno je iti v hribe, pa na morje tudi. Moja stara družba je včasih taborila v Martuljku, na košeninah. Kako je bilo lepo! Kaj smo se presmejali! Koliko smo peli, pa tudi malo pili, pa kuhali, pa se ljubili. Čudovito je bilo.«

In zdaj?
»Kaj naj pa rečem? Piti ne smem, ljubim se ne več, v hribe ne morem. Za dva meseca grem na morje, pasem kar v hiši, ker je zunaj prevroče. Še sreča, da človek živi tudi od spominov, ne samo od kruha.«

 Od lepih spominov?
»Jaz nimam te sreče, da bi imela samo lepe. Veliko žalostnih imam, pa tudi kak grozen je vrneš.«

Jih boste zapisali? Kar naprej vas sprašujejo, kako je z vašo avtobiografijo. Napreduje?
»Nič ne napreduje in tudi ne bo. Daj no že napisat spomine! kričijo name. Ampak če bi jih res hotela, bi morala stvari povedati po pravici. Tega pa jaz, vidite, ne bi hotela. Veste, kaj človek naredi s tem, ko piše, kot sam misli, po pravici? Strahotne stvari. Povedatimora kdo, kdaj, kaj, zakaj. Ne, nič ne bom pisala. Samo lepo je laž, torej se je treba odločiti za vse ali nič. Vsega ne morem,  torej nič.«

                                                                                                     (Jana, 24. 1. 1995, št. 4)

---

Dodaj v: