Brigita Bukovec

Nemirna je. Na prvi pogled sicer med kandidatkami na odru ljubljanske Opere ne zbuja pozornosti, saj vrsta nadvse uspešnih žensk sedi mirno, vsaka med njimi v svoji drži. Brigitina svetlolasa glava pa se vsakih nekaj trenutkov zgane, oči švigajo po dvorani, po govorniku in kandidatkah.

Dolge zapeljive noge drži sproščeno, roka tu in tam zatava h kapi, ki je ni vajena. Po razglasitvi s kipom, prislonjenim na prsi, in s šopkom v roki stoji pred dvorano, se z nasmehom zahvaljuje občinstvu za aplavz in v pozdrav dvigne šopek. Gib športnice, najbrž pomislijo vsi, ki so že kdaj spremljali podelitve medalj.

Vedno je bila zelo živahna, pravi njena mama. Kadar pride Brigita domov, je stanovanje nenadoma polno do zadnjega kotička. Dobitnica srebrne medalje na lanski olimpijadi je zelo navezana na očeta in mamo, s katerima še vedno živi v skupnem stanovanju ter ji vseskozi stojita ob strani. Mamine zelenjavne juhe, Brigitina najljubša hrana, so že dolgo znane. »Moje življenje pa je en sam trening, ki ga prekinjajo le tekmovanja.« Zabava, kakšna zabava neki, pravi mama, ven gre le, kadar ima daljši počitek med treningi.

Vsako leto doslej je napredovala, vsako leto izboljšala rezultate in uvrstitve. Tretje mesto na mladinskem evropskem prvenstvu v Varaždinu pred sedmimi leti, prvo mesto na sredozemskih igrah štiri leta pozneje, bron na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni leta 95, srebro na dvoranskem evropskem prvenstvu lani, vse te uvrstitve pa so v lanski sezoni dobile srebrno olimpijsko krono. Napredovanje je tudi vir poguma za naslednje starte. Razočaranja ji seveda niso prihranjena, eno največjih razočaranj, svetovno prvenstvo v Göteborgu, ji je prineslo skromno osmo mesto. V sebi je podoživela ta neuspeh korak za korakom in si prisegla, da se to ne sme več zgoditi. Odločitve se trdno drži, ni se ozirala nazaj, ampak je sledila svoji poti in prišla na sam vrh.
Že v enem izmed prvih intervjujev pred osmimi leti je pokazala odločnost: »Povprečje me ne zanima.« Vse ali nič. Človek si ne more postavljati polovičarskih ciljev. Samozavest in cilji pa rastejo z rezultati. Kako se človek počuti, ko je na vrhu? »Dobro, zelo dobro. To ni zvezdništvo, je uresničitev dolgoletne želje. Sploh ne dojamem, da se mi to res dogaja, sprašujem se, kaj sem pravzaprav naredila.« Najtežje se je obdržati tako visoko. Pogovarjala se je tudi z našimi smučarji in v en glas so ugotovili, da je pri nas še posebej težko. Vsakogar, ki pomisli: »Kako lahko tako slabo peljejo med vratci?« ali »Kako lahko tako slabo teče?«, bi za mesec vzela s sabo na trening. Naj vidi, da je treba trenirati vsak dan, tudi če se slabo počutiš, če nimaš volje, če ti mečejo polena pod noge. Nikoli več ne bi izustil podobnih besed. Prvi korak k uspehu je, da o njem razmišljaš in usmeriš vso svojo pozitivno energijo k temu cilju. Odkar pozna vse svoje tekmice, je na tekmovanjih precej bolj sproščena. Tekmovalnost žal kraljuje med njimi tudi po tekmi, čestitke zmagovalki niso pristne. »Dobrega rezultata vsake med njimi se iskreno veselim in čudim se zavisti. Govorijo mi, počakaj, boš videla, ko boš starejša, vse so namreč starejše od mene. Vsemu botruje denar, pravijo. To me včasih kar razžalosti.«

Neponovljiva kombinacija samozavesti in preprostosti se je kazala tudi na snemanju Janine naslovnice. Vajena različnih snemanj je takoj vedela, kaj fotografinja pričakuje od nje. Poteze njenega obraza so spretno lovile odtenke svetlobe in maskerka si ni mogla kaj, da ne bi vzkliknila, dapostaja čedalje lepša. Letos maja bo dopolnila sedemindvajset let in njen čedni dekliški obraz dobiva žensko lepoto.

Družina? Otroci? Pred sabo ima še vrsto let premagovanja ovir, ki se jim ni pripravljena odpovedati. Ko se na starterjev znak požene čez ovire v cilj, je to ona, takrat je najbolj svoja in tudi najbolj sama. Nihče ne more premagati teh metrov namesto nje. Otroke ima zelo rada, za zdaj pa sta ji za družbo dovolj Nina in Grega, otroka njene starejše sestre Andreje.

Ko je na razglasitvi na oder stopila lanska Slovenka leta dr. Metka Klevišar in povedala o svoji poti po Sloveniji, obiskovala je bolne in osamljene, zdrave in tolažbe potrebne ljudi, je k mikrofonu ganjena stopila tudi Brigita in povedala, da se ji prav vlivanje volje drugim ljudem ter pomoč z dobro besedo in zgledom zdita najpomembnejše, kar lahko naredi kot vrhunska športnica. To niso bile le besede. Nenehno jo vabijo v šole in vrtce na podelitve medalj ali samo na pogovor in vsaka njena beseda se lesketa bolj kot medalja. Otroci so odkriti in ni treba paziti na vsako besedo, ki jo izreče. »Pri vprašanjih potolčejo vsakega novinarja. Sprašujejo me, ali imam fanta, ali sem že spala pri njem, vse jih zanima.«

Odločitev za profesionalno športno pot je bila težka kljub dobrim rezultatom. Mama ji je že našla zaposlitev -  Brigita je končala srednjo grafično šolo -  vse je bilo že dogovorjeno. Le dan ali dva pred začetkom dela pa se je pri njej oglasila četica visokih funkcionarjev, da bi jo prepričala o nasprotnem. Tudi sama je zaupala vase in kocka odločitve je padla. Deklica, ki se je najprej ukvarjala z gimnastiko in se pri trinajstih odločila za atletiko, je zrasla v športnico, ki ve, kam sodi. Na svetovni športni Olimp.

                                                                                                                     (Jana, 14.1.1997, št. 2)

---

Dodaj v: