Irena Polanec

Njene fascinantne Eve človeka v hipu očarajo. Tako lepe in elegantne, bleščeče in samosvoje, zapeljive in mistične so. Prav take, kot si želijo biti vse ženske in kot si nas moški najraje predstavljajo.

Odtlej, ko sem Ireno Polanec prvič ugledala, sem prepričana, da je Eva pravzaprav ona sama. Čeprav tega nikdar noče povsem priznati.

Kaj je po vašem najpomembnejše za uspeh v slikarstvu?

Vsekakor talent in zadosti samosvojosti. Strašno trmast moraš biti. Vztrajati moraš pri svojem. Ne smeš dovoliti, da slaba kritika vpliva na tvoje delo. Ne smeš zaviti s svoje poti, četudi se ta na trenutke zdi še tako trnova in težka tersprva kaže, da ne vodi nikamor.

Na mnenje kritikov se torej preprosto požvižgate?
Ne, sploh ne! Še posebej ne, če je kritika objektivna. Ne prenesem pa kritikov, ki se kot nekakšen slak vijejo po umetniku in mu ne pustijo dihati, če pa umetnik pade, se razbohotijo čez njegovo truplo in delo. Ne negiram torej kritike, saj se zavedam, da umetnost, ki ne ugleda luči sveta, ki je zaprta med štiri stene ateljeja, brez pozitivnih kritik nikdar ne bo našla poti do ljudi. Na drugi
strani pa želim poudariti, da še nobenemu kritiku na svetu niso postavili spomenika. Zato pa prenekateremu umetniku, ki so ga kritiki raztrgali.

Marsikdo v vaših znamenitih Evah opazi vas samo.
Eva bi lahko bila katerakoli ženska na svetu. Ustvarila sem jo kot spomenik ženskam vsega sveta. Na drugi strani pa so moje Eve seveda tudi spomenik meni sami. (smeh) Niti dve nista enaki, v vsaki pa je najti del mene.

Torej se vaše Eve v vas in skupaj z vami tudi razvijajo, odraščajo in se starajo? Sledijo modnim trendom in doživljajo svoja barvna ter razpoloženjska obdobja?
Nekako tako je, ja, čeprav se umetniki vsega tega včasih sploh ne zavedamo. Toda če pogledam nazaj, bi lahko rekla, da so Eve iz preteklih let odsevale to, kar sem čutila. Vanje sem položila svojo takratno vizijo. Letos se nagibam k belo-zlati kombinaciji, Eve so večinoma nasmejanih ust in žarečih oči. Lani sem imela zeleno fazo, pred tem oranžno in rdečo. Stalnici pa seveda zmeraj ostajata moji zlata in črna.

Kje pa ste dobili navdih in znanje za svoje delo? V katero stilsko likovno skupino vas uvrščajo?
V mladih letih sem ure in ure preživela v Louvru. Napajala sem se nad renesančnimi umetninami, občudovala preverjene vrednote legendarnih mojstrov preteklega časa. Vse te izkušnje danes odsevajo moje slike, četudi se marsičesa sploh nisem zavedala. Prvi galerist, ki sem mu pokazala Evo, me je zaprepadeno vprašal, kdo je narisal oči na moji sliki. Saj je takšen fiksirajoči pogled, ki vas spremlja v kateremkoli kotu sobe, izredno težko narisati. Vse moje slike so postavljene v neko geometrijsko, matematično stanje. V mojih delih ni nič naključnega, četudi se morda zdi drugače. Stilsko pa sem med surrealizmom in simbolizmom, čeprav imajo selektorji in kritiki s predalčkanjem mojih del večne probleme. Preveč samosvoja sem.

Pa se Ev po več kot desetih letih še niste naveličali?
Ne, sploh ne. Zdi se mi, da jih je mogoče predstaviti še na ogromno načinov. Ob slikanju Ev se sama neizmerno sproščam, neskončno uživam, pa tudi k srcu so mi prirasle. Če bi rekla, da sem se naveličala svojih Ev, bi bilo enako, kot če bi rekla, da sem se naveličala ljubezni. Ljubezen ima lahko svoje faze, nikoli pa se je ne moremo naveličati!

In v kateri fazi ljubezni z Evami ste sedaj?
Mislim, da na vrhuncu, in odkrito vam moram priznati, da je razgled od tod nepopisno lep. Resnično čudovit!

Kako pa bi opisali Eve, ki so najbolj všeč Slovencem?
Imela sem obdobje, ko sem Evi na lice zelo pogosto naslikala solzo. Sama slika je bila ljudem zelo všeč, izredno pa jih je motila tista solzica. Ugotovila sem, da Slovenci ne marajo žalostnih izrazov, ljubijo pa zlato in nasmeh.

Nekaj vaših slik menda krasi domove svetovno znanih ljudi po vsem svetu.
Drži. Znamenita italijanska družina Agnelli je na primer kupila vso razstavo, med kupci Ev so tudi znameniti hollywoodski igralec Yul Brynner pa premožni celovški grof Goess, jugoslovanska princesa Elizabeta, knez Metternich in mnogi drugi. Marsikatero podrobnost v zvezi s to temo pa sem pogodbeno obvezana zadržati sama zase. Slavni ljudje pač ne marajo takšne reklame.

Moškega svojega življenja ste po petnajstih letih v Parizu našli prav v rojstnem Mariboru. Je bil morda prav on vzrok za vašo vrnitev?
Tako je. Bojana sem spoznala na otvoritvi svoje prve razstave v Sloveniji. Takrat je bil uspešen menedžer, direktor cvetočega podjetja. Moja mama je bila celo ogorčena, da sem se, potem ko sem obredla pol sveta, prebila led in dosegla mednarodni uspeh, vrnila domov.
Morda moje takratno odločanje s srcem s poslovnega vidika res ni bilo najboljša poteza, vendar sama te odločitve nisem nikdar obžalovala. Bojan pa je ob meni odkril svojo kreativno žilico in se začel ukvarjati z izdelavo unikatnih okvirov za moje slike. Sprva za hobi, sčasoma pa se je v tem delu tako našel, da je službo obesil kar na klin. Tako se je razvil, da v Sloveniji na tem področju vsekakor ni večjega mojstra. Najin odnos bi označila kot simbiozo posebne vrste, ki funkcionira tako popolno kot dobra slika z dobrim okvirjem.

Kako pa vam uspeva usklajevati družinsko življenje in umetnost? Ali vam ob ustvarjalnem razdajanju sploh še ostane kaj časa za drugo?
Veste, umetnost je zelo egoistična stvar. Med umetnostjo in družino se kratkomalo ne moreš razdajati. Obvladati kariero med Parizom, Tokiom, New Yorkom, Londonom in Dunajem je izredno naporna ter stresna zadeva. Lahko imaš partnerja, ki mora biti izredno uvideven in pripravljen podrejati svoje življenje tvojemu delu. Imeti otroke in nedotaknjeno družinsko življenje v klasičnem stilu pa je pri mojem poklicu skoraj nemogoče. Moja družina so številni prijatelji po vsem svetu, krasni ljudje, ki mi izredno dosti pomenijo, me ne obremenjujejo in me zasipavajo s pozitivno energijo. Izredno navezana pa sem tudi na svoji dve muci. Nekaj živega, toplega, samo svojega moram ves čas čutiti ob sebi. Moji muci mi ogromno dajeta, ne silita pa me v kompromise.

Kako pa bi se opisali sami? Kaj bi rekli, kakšni ste?
Zelo pošten odnos do ljudi imam, pa zanesljiva sem. Naredim vse, kar je v moji moči, da izpolnim obljubljeno. Morda sem včasih celo preveč pozitiven človek. Na drugi strani pa sem prevelik perfekcionist, mnogo preveč zahtevam od sebe in drugih. Zelo sem samokritična in v ocenjevanju prestroga. Morda pa je prav to način, da v življenju nekaj dosežeš, da prekoračiš stopnjo splošne povprečnosti.

Se držite kakšnega reka, ki vas vodi skozi življenje?
Imam ga, četudi ne vem, kje in kdaj sem ga pobrala. Mislim pa, da pove vse o meni in mojem življenju. Takole se glasi: Živi kot drevo, sam in svoboden, živi z ljudmi, kot drevo v gozdu.

                                                                                                               (Jana, 13.1.1998, št. 2)

---

Dodaj v: