Emilija Baranja.
|
Njena sta. Ljubka in nežna, nemočna in krhka. Njena otroka, trinajstletna
Sandra in devetnajstletni Ivo. Nepopisno je bilo njeno veselje, ko je takrat davno v sebi začutila moč prebujajočega se življenja. In nepopisna je bila njena žalost, ko je spoznala, da bo njeno življenje zaznamovala grozljiva bolezen – cerebralna paraliza.
Od nekdaj je v njej živela le ena želja biti mati. Prva hči Gabi je v njej prebudila vso materinsko ljubezen, ki je samo čakala, kdaj bo lahko izbruhnila na plano. Njene sanje so postale resničnost. Čez pet let je Gabi dobila bratca. Iva. Zdrav dojenček je bil videti. Ni bil. Njegovo življenje so zaznamovali cerebralna paraliza in napadi epilepsije. Čez pet let se je v Emiliji tretjič prebudilo novo življenje. Zdrav dojenček bo, so ji zagotavljali zdravniki. Zdrav otrok je, so utišali vse njene grozljive slutnje, ko je rodila. Sandra je bila stara šest mesecev, a še vedno ni sama niti sedela niti stisnila pesti. Po enem letu so Emilijini skriti strahovi dobili pravi obraz tudi Sandrino življenje bo zaznamovala cerebralna paraliza.
Življenje družine Baranja se je spočetka spremenilo v reko trpljenja. Bolečine, solze in grenkoba so prevzeli Emilijino dušo, a je niso strli. Zazrla se je v velike radovedne oči svoje prvorojenke Gabi, začutila bolečino svojega moža, prav tako veliko in silno kot njena, in vedela je, da mora vstati
in se podati naprej. Zaradi otrok, zaradi njega, zaradi sebe. Brez besed sta se z možem sporazumela, da bosta sprejela življenje takšno, kot jima ga je namenila usoda.
In v njem poskušata biti na svoj način srečna.
Dvajset let ječe
Ivo bo letos dopolnil dvajset let. In prav toliko let sta Emilija in Ivan obsojena na trpljenje. Prva leta sta bila še zaposlena, potem sta bila prisiljena ostati doma. Le kdo bi zdržal napor, ki ga terja nega tako hudih odraslih
invalidov? Ivo in Sandra sta popolnoma nemočna. Njuna mama ju hrani, previja, kopa, ju striže, brije Iva, ponoči masira njune mišice, ko ju trpinčijo krči, in poskuša vsaj za spoznanje olajšati njune bolečine. Težko je. Vse njune želje in potrebe mora prepoznati sama, kajti Sandra in Ivo ne izgovorita niti besede, le glasni kriki zadovoljstva ali neutolažljiv jok obupa opisujejo trpljenje za tesno zaprtimi vrati njunih duš. Kaj ju boli, kako hudo je, kako bi jima njuna mama mogla pomagati, so vprašanja, na katera nikoli ne bo dobila odgovora. Sama je zdravnica svojih otrok, kajti le ona ju pozna tako dobro, da lahko opiše njune težave in se dogovori za zdravilo. Ponoči sedi ob Sandrini postelji, jo boža in se pogovarja z njo. Le mamin nežni dotik in ljubeč nasmeh jo lahko pomirita, le njen topli glas in pogled, poln vdane ljubezni, lahko otrokoma pričarata svet, v katerem vladajo mir, varnost in harmonija.
Težko je njihovo življenje, pa bi lahko bilo veliko lažje. Če bi imeli več denarja. Hrana je draga, tudi hladilne kreme, s katerimi poskuša Emilija preprečiti vnetje kože pod plastjo plenic svojih otrok, pa pralni prašek, ki ga nikoli ni dovolj. Otroka s slino umažeta obleko in slinčke, njen pralni stroj vsak dan pere kar dvakrat. Stanovanje je vedno kristalno čisto, saj se otroka ne moreta plaziti po umazanih tleh. Ko Sandra in Ivo zvečer ležeta k počitku, začne Emilija pospravljati. Ne dolgo. Njun spanec je kratek in že čez kakšno uro sta spet budna. Težko ju je zamotiti, njuna najljubša in edina družba je njuna mama. Včasih je pomagala tudi televizija. Danes ne dela več. Sandra je navdušena tudi nad glasbo, a jim žal tudi kasetofon daje slovo.
Tako mine noč in spet je jutro. Vsak njihov dan je enak prejšnjemu. Dolgih dvajset let so uro za uro, dan za dnem, mesec za mesecem zrli v prazne stene svojega doma. Niso mogli na sprehod niti v toplice, saj niso imeli denarja za nakup ustreznega avtomobila. Le zadnje leto je bilo malo lažje in lepše, s pomočjo bralcev Jane so si namreč kupili kombi. Navdušeni so, po dveh desetletjih se je svet ponovno odprl na njihovi dlani. Vsak dan se odpravijo na sprehod, otroka opazujeta naravo, tako drugačno od sten njihove kuhinje, voda bližnjih Moravskih toplic blaži njune mišične krče in ju utrudi, da ponoči vsaj malo spita.
Njuno življenje
Zakonca Baranja nimata zasebnega življenja. Njuno življenje sta njuna otroka. Starejša hči Gabi je že poročena in je srečna mamica zdrave triletne hčerkice. Sandra in Ivo nikoli ne bosta samostojna. In vsako leto je težje. Pa vendar z obraza Emilije Baranje ni mogoče prebrati njenega trpljenja niti zagrenjenosti ali vdanosti v usodo. Mati je. Mati, ki brezmejno in globoko ljubi svoja otroka, zanjo najlepši in najmilejši bitji na svetu. Njeno življenje je trpljenje, njena otroka sta njena sreča. Iz njenega pogleda sije brezmejna ljubezen. Ivo in Sandra vesta, da ju ljubi iz srca. Popolnoma sta odvisna od nje. In morda ji prav to daje moč, da z nasmehom na obrazu zdrži preizkušnje, ki ji jih življenje nenehno postavlja na pot. In da se ne zlomi ob pogledu na svoja dva otroka, ki dan za dnem trpita v svojem svetu molka in bolečine, v katerega nikoli ne bo mogla vstopiti.
Nikoli se jima ne bo odpovedala. Nikoli, se strinja mož Ivan. Ko ne bosta več zmogla skrbeti zanju, bodo šli v zavod vsi štirje, sta odločena. Njunih otrok nihče ne more ljubiti tako globoko kot onadva. Podarila sta jima naprej njuni življenji, potem še svoji. Danes si želita le, da bi se lahko vsaj enkrat v življenju naspala. Da bi bila v njihovem domu eno samo noč tišina. Da ne bi Sandra ali Ivo zajokala prav takrat, ko se sama komajda pogrezneta v spanec. In da bi jim država finančno pomagala ter vsaj z denarjem za spoznanje olajšala njihovo trpljenje.
(Jana, 12.1.1999, št. 2)
|
Arhiv 
