Milena Močivnik

Sončno jutro v Logu pri Bistri, srebrn sneg okoli pasjega zavetišča, deset
stopinj pod ničlo. Milena Močivnik, Slovenka leta 1999, devetinpetdesetletna pasja svečenica, z ozeblimi rokami prenaša na dvorišče ostanke mesa, po katere se je odpeljala že navsezgodaj.

Predlagam ji, da bi se pogovorili nekje na toplem, ob skodelici čaja, Milena pa mi v smehu odgovori: »Ne morem, moram začeti kuhati za pse, jim razdeliti obroke in... Veste, ne spustijo me z verige niti za minuto!«

Kako vam je bila všeč prireditev in nasploh vzdušje v Operi ob razglasitvi Slovenke leta?
Bilo je prelepo. Pravzaprav meje najbolj navdušilo spoznanje, da so se odprla slovenska srca. Sicer ne maram takšnih prireditev. Zoprne so mi. Nisem rada. v prostorih, kjer se zbira veliko ljudi.

Ste se oprijeli pasje ljubezni, zato ker ste bili pred tem razočarani nad ljudmi?
Da, ljudje so me strašno prizadeli. Svojo bolečino nosim s seboj, stalno je tukaj in nikoli si je ne bom mogla iztrgati iz srca. Ljudje izkoristijo človekovo dobroto, vračati z dobrim pa ne znajo. Če daš psu jesti, če ga pobožaš, ti je hvaležen in ti to dobroto povrne.

Kako se je danes, jutro po tem, ko so vas razglasili za Slovenko leta, začel vaš dan?
Zjutraj je bilo dvorišče polno ljudi. Vsi so mi hoteli čestitati, nekdo je celo odprl šampanjec. Popila sem kozarec na prazen želodec, kar, kot je videti zdaj, ni bilo najpametneje (smeh). Zanimivo je, da so danes mnogi počasi vozili mimo moje hiše in se ozirali, običajno pa divjajo mimo s tristo kilometri na. uro. Sicer pa se je dan začel kot običajno. Vstala sem ob petih in odšla po brano za pse na Vrhniko in v Ljubljano, treba je bilo zakuriti pod kotli, jih napolniti, skuhati hrano in razdeliti obroke. Kakih štiristo petdeset do petsto kilogramov hrane. Kuhanje traja približno do enajste ure, branjene in pospravljanje pa najmanj do šestih popoldne. Torej ves čas, dokler je še svetlo.

Kaj počnete potem? Si vzamete čas zase?
Takrat sem tako utrujena, da nisem za nobeno rabo. Ne, ne grem spat, spet sem z njimi, govorim z njimi, pripovedujem jim, kako sem z njimi, kako to naše domovanje ni zavetišče, ne takšno »po črki zakona, marveč po zakonu srca«, kotje to napisala vaša novinarka Danica Petrovič.

Kaj ste povedali psom sinoči, ko ste se vrnili iz Ljubljane?
Ljubi moji, bolje bo, boste videli. Zmagali smo. Močnejši in boljši smo od zlobnih ljudi. Nihče vas ne bo pobil. Imeli boste lep dom in dovolj hrane.

Ste sinoči in danes zjutraj občutili zadovoljstvo tudi zaradi vseh tistih, ki so vas vsa ta leta vztrajno napadali in obtoževali?
Ne. Nanje nisem hotela misliti. Škoda bi si bilo pokvariti dan, ki je sledil najsrečnejšemu trenutku v mojem življenju. Upam, da so ti ljudje (za vsemi svinjarijami, ki so mi jih zakuhali, stoji pet ljudi!) spoznali, da jim ni uspelo. Izkazalo se je, da so močnejši glasovi posameznikov, zbrani i> množico, ki je glasovala zame oziroma za. moje poslanstvo.

Ste v resnici prepričani, da je skrb za zavržene pse poslanstvo, ki vam je bilo usojeno?
Prepričana sem. Nisem pobožna, prepričana pa sem, da ima. narava moč, da je narava bog in bog narava. Ljudje so mi preprosto začeli nositi pse. Zakaj ravno meni? In zakaj nisem obupala, navkljub vsemu, kar sem morala preživeti? Vsak bi, verjemite mi.

Nekajkrat pa ste bili le pred tem, da vse skupaj pustite. Leta 1995 ste izjavili: »Vsega imam dovolj. Še tele kužke razdam, potem pa bom pustila vse skupaj. Preveč zlobe je v ljudeh, preveč mi mečejo polena pod noge.«
So trenutki, ko je človek tako na. tleh, da še dihati ne more več, in pravi, dovolj mi je vsega. Tako sem, na. žalost, tudi sama imela trenutke slabosti, ko sta me premagala jok in obup, ko me je obletavala misel, da bi vse skupaj pustila. Kljub temu sem vsakič premagala krizo. Misel na to, da bi pse pobijali, me jc vedno znova postavila na. noge.

Veliko ljudi meni, da vaš trud za vse te živali v razmerah, v katerih vse to počnete (brez elektrike, vode, ogrevanja in denarja), meji na nenormalno početje. Da je to nekaj skrajnega.
Nee, ni! Ti ljudje tega ne morejo razumeti, ker so omejeni. Ne morejo razumeti tega, da nekdo ves dam počne nekaj, kar mu ne prinaša materialne koristi. Zato si izmišljajo, da. se za vse tem skrivajo mamila, interesi, denar... To je ta človeska omejenost, materializem, ki je zanje na prvem mestu in ki je postal slovenska značilnost.

Če dovolite, bi vas vprašala nekaj, kar se ljudje pogosto sprašujejo. Kako to da živite v takšni umazaniji, bili pa ste...
]a, ja, bila. sem urejena gospa, »normalna ženska«, tajnica direktorja. Kako živim? Težko. Umazanija je huda reč. To je najhuje in to me ubija.

Kdo je ta ženska, Milena Močivnik?
Zenska, katere moto je, da vse lepo izhaja iz ljubezni. Idealiziranje? Morda. Menim, da je prelepo živeti s človekom, ki ga. imaš rad. A prej ali slej se zgodi, da postane zakon ekonomska enota in da se med dvema. človekoma zasidra laž. Na takšno življenje nisem mogla pristati, in tako sem pristala tukaj. Tukaj pa se imamo vsi radi. Milena. Močivnik? Zenska, ki je še danes velik romantik. Zeli si, da bi ji spet nekdo v krošnji drevesa igral violino in ji dejal, da jo ima. rad. To so te neumne lepe sanje, ki ne poznajo let (smeh).

Katera je slaba stran vašega značaja?
Sem posesivna. Hočem, da ima tisti, ki me ima. rad, rad samo mene. Opažam, kako me imajo moji psi radi. Preprosto se jim upira, da bi šli kam drugam.

Vi pa jih težko dajete od sebe?
Strašno težko. Ves dan jokam, kadar katerega odnesejo.

Zelo pogosto so vam očitali prav to, da ljudem, ki hočejo vzeti psa, tega preprosto nočete dati?
Ne, ne, ni tako. Psa dam ljudem, ki imajo za. to možnosti, ljudem, pri katerih mu bo boljše kot pri meni. Ne dam ga kmetu, ne dam ga na verigo, ne dam tistim, ki bi ga hoteli imeti namesto alarma... Pes je na svetu za to, da. prijateljuje s človekom.

Imate  devetintridesetletno hčerko Nevenko, ki je predana tako vam kot vašemu delu. Si vzamete čas zanjo?
Hvaležna sem bogu, da jo imam in da me za vse to, kar dajem tem živalim, nagrajuje z ljubeznijo mojega otroka. Ne bi si mogla želeti boljšega bitja od moje Nevenke. Nikoli se ni zgodilo, da bi mi odrekla pomoč, ko je bilo treba kakega psa od
peljati na. veterino in to tudi plačati. Vsak dan pride in mi pomaga, pripelje hrano, me tolaži, spodbuja in mi stoji ob strani.

Kako vse dneve zdržite na mrazu?
Jutra imajo svoj smisel in rada vstanem v hladno jutro, saj me spodbuja misel na radost, ki mi jo bodo moji psi podarili, ko me bodo zagledali, na njihovo hvaležnost za. vse tisto, kar nameravam zanje storiti. In dan je kljub vsemu lep. Čeprav je telo otrplo od mraza.

Psom ste zjutraj govorili o lepši prihodnosti. Kaj siv tej prihodnosti želite zase?
Majhno, majhno sobico, ki bi bo topla in čista, da bi lahko v njej kdaj na miru odspala kako urico.

Ljudje se sprašujejo, kje pravzaprav spite. Skupaj z vsemi temi psi v hiši? Imate kakšno sobico?
Nimam je. Obstaja prostor, v katerem poskušam spati. Da, natančno tako, poskušam. Oh, o tem težko govorim, to je težko razumeti. Sicer pa, kaj koga briga, kako in kje spim. To je tragedija, ki jo preživljam sama. Tisti, ki se to sprašujejo, so v toplih posteljah in v toplih sobah, in jaz jim ne dovolim, da bi se v mislih izživljali nad nekom, ki tega nima in ki živi za teh dvesto psov. Prihajajo različne zoprne ženske, »dobrodušne« gospe, in me sprašujejo, kje spim. »Ne zamerite, gospa. Sem mogoče jaz vas vprašala, kje spite!« jim odgovorim.

Kaj je v vaši vsakdanjosti najtežje?
Najtežje prenašam mraz. Noč preživim na hladnem, tako da zjutraj vsa otrpla pridem na dvorišče. Hudo je, da, nimam niti toliko sredstev, da bi kupila drva in vedno zakurila pod kotlom. Da moram biti umazana. Hudo mi je, ker se nimam kje umiti. Če se hočem tuširati, moram v Ljubljano. Če pridem na toplo, pa v trenutku zaspim, kot bi bila opita. Bog pomagaj, a tako je. Vse prispevke porabim zanje. Lahko bi vzela. dvesto, tristo tisoč in si uredila topel kotiček, pa mi srce tega ne dopusti. Dokler je s psi tako, kot je, nočem ničesar. Kajti tudi takšna sobica, urejena in čista, bi na. koncu postala njihova. Pojavil bi se kakšen majhen kuža, potreben toplote, slaboten ali bolan pes, leglo mladičkov, kakršne mi prinašajo to zimo in mi jih puščajo v snegu pred hišo, ali pretepen pes, potreben celonočne nege, ali...

                                                                                                                      (Jana, 11.1.2000, št. 2)

---

Dodaj v: