Marija Zakušek (umrla 2003).

Ni bila učiteljica, kot si je bila želela, pa tudi desetih otrok, kolikor jih je hotela, ni dobila, a je življenje kljub temu ni prikrajšalo  Marija Zakušek, ta drobna ženska z velikim srcem, je namreč namesto lastnih vzgojila triinštirideset hčera in sinov drugih mater, ki zanje niso mogle ali znale skrbeti. Ne za enega, za dva razreda jih je bilo, in ni jim bila samo tovarišica, temveč veliko več. Mamica.

Sedmega februarja bo stara osemdeset let in ker so v njeni družini vsi dolgoživi, jih je pred njo, če le bog da, še vsaj deset  če pred časom ne bi bila padla in si poškodovala hrbtenice, bržkone prav zdravih. Tako pa se je upognila in majčkeno zlezla vase, da bi bili vsi, ki so jo poznali kot visoko, za odbojko navdušeno žensko, kar presenečeni. Ampak tiste temno rjave oči, ki kljub bridkostim, kakršne nam vsem prinese življenje, še vedno živo gledajo v svet, so bržkone natanko take kot pred leti, ko je komaj našla kak trenutek zase. Zaradi otrok, jasno, številnih otrok, ki so v veliki Zakuškovi hiši, pri Mariji in njenem Janku, našli svoj dom. Mamica, ji je vselej reklo njenih enaintrideset deklet in dvanajst fantov, ki jim njihove prave matere niso mogle ali znale biti mame, in tudi tista petnajsterica, ki še danes živi v enonadstropnici v Zgornji Selnici  rejenci in rejenke, njihovi otroci in celo kak vnuk jo še danes tako kliče. Mamica. Za vse in za zmerom mamica. Ko je bila še punčka  družina je pet let po koncu prve vojne pred Italijani iz Sv. Petra u Sumi zbežala na Štajersko in bila, tako kot drugi Istrani in Primorci, večkrat kot ne deležna posmeha in zaničevanja  je seveda mislila, da se bo, ko bo zrasla, poročila in imela cel kup otrok. »Veste, koliko sem jih hotela?« reče. »Deset!« No, izpolnil se je le prvi del želje. V letih, ko je v mariborski trgovski hiši Veka šivala odeje, čeprav bi bila zares rada postala učiteljica (in bi tudi bila, če bi bilo doma dovolj denarja), je namreč srečala elektrikarja Janka Zakuška, ki se je vsako jutro iz Kamnice z biciklom vozil v službo, in šestinštiridesetega sta se vzela. »Pa ga sprva sploh nisem marala,« se muza Marija, zdaj že dvaindvajset let vdova. »'Kaj boš ti, pobec!' sem mu govorila, ker je bil malo mlajši od mene.« Kako prav je bila storila, da si je premislila! Le otrok ni bilo od nikoder  kaj desetih, še enega ne.

Če seveda izvzamemo Tatjano. »Samo Mariji in Janku bi jo dala,« je rekla njena prava mama, ko sta takoj po koncu vojne Zakuška njo in punčko vzela pod streho. »Ja, samo njima,« je rekla, preden jo je nekega lepega dne vzela noč, in oba mlada človeka, ki sta imela malo že prej tako rada, sta jo z veseljem vzela za svojo. Pet let pozneje, ko je že igrala klavir, ki sta ji ga bila kupila, je Tatjana dobila družbo. Veliko družbe. Soseda, takrat z dvema rejenčkoma, je povprašala, ali bi morda tudi Marijo mikalo takšno delo, in Marija je kar takoj prikimala in tudi Janko ni imel nič proti. Še isto leto sta dobila pet otrok, potem pa ... Eh, po deset, tudi po dvajset jih je bilo pri hiši!
Mamica, jih je vseh triinštirideset, od prve, Tatjane, do zadnjega, zdaj šestnajstletnega Aleša, čigar prava mama je bila tudi ena Zakuškovih rejenk, reklo svoji krušni mami, mamica. Zdaj sedi med tistimi, ki so ostali doma, in njihovimi otroki in vnuki. Nikdar ni sama, ne, je pa svoji Tonici, medicinski sestri, ki ji že dolgo vrača, kar je bila storila zanjo, že pred časom prepustila gospodinjstvo. Seveda je bilo veliko, se smeje, ampak ker so njeni otroci lepo vzgojeni in pridni še špetira ni bilo dosti pri hiši je v hiši in zunaj nje vselej vse teklo kot namazano: dekleta so skrbela za kuho, fantom je Janko dodelil preostalo delo. »Strog je bil, pa zelo dober,« pravi Marija in ji je težko, ker ga že tako dolgo ni. »Kako so tudi otroci jokali na njegovem pogrebu!«

Triinštirideset se zdi velika številka, ampak Marija ve za vsa imena in za vse priimke, za poroke in ločitve, za vse poklicne odločitve, za majhne in velike sreče, za drobne in hude žalosti. Ferdo je na žalost utonil v pijači, Lidiji po prepiru s fantom ni bilo več živeti, Aleševa mama je zašla v slabo družbo in o tem ne bomo govorili, ker je fantu hudo. Bojan je šel v lemenat in ji ga je bilo žal, ker je tako lepo pomagal pri otrocih, tako da je bila prav zadovoljna, ko je srečal dekle in se z njo poročil in ima zdaj že dva otroka. Tonica, recimo, pa ima kar štiri in še dveletno vnukinjo za povrh in je, tako kot večina Marijinih deklet, zelo dobra mama. »Kako hitro teče čas,« se čudi Marija in je tudi kar malce huda nanj  če bi bil manj neizprosen, bi še danes vzela k sebi otroka ali dva! Premišlja pa tudi o tem, kako nenavadno se je obrnilo vse, o čemer je sanjala kot mlada deklica. Deset otrok si je želela, pa jih je dobila triinštirideset, učiteljica bi bila rada, dobila pa je več kot cel razred. Če to ni dovolj, da je hvaležna življenju in zadovoljna z njim, kaj neki bi bilo?

                                                                                                                   (Jana, 9.1.2001, št. 2)

---

Dodaj v: