Vlasta Jeseničnik

Najprej je bil šok. Zakaj prav ona, se je spraševala. Zatem je nastopil dvom. Si nagrado zasluži? Je prav, da jo nagradijo, ker opravlja svoj poklic, za katerega je plačana?

Nato same že veselje in počaščenost. In priznanje, da je nagrada ni in ne bo spremenila. Da ji nismo naložili bremena in dali občutka, da mora naslov Slovenka leta opravičevati.

Na podelitvi ste se v govoru posebej zahvalili svoji mami. Je ta nagrada na neki način tudi njena, je neke vrste zahvala za neprespane noči, za prestano skrb, ko ste bili na nemirnih vojnih območjih?
Morda bo zvenelo egoistično, toda to je moja nagrada. Nagrajeno je bilo moje delo ali pa moj pogum, kakorkoli že hočete. Moja mama je v mojem življenju gotovo igrala pomembno vlogo in jo še igra, ker imam od staršev samo njo. Vem, da me ima zelo rada in da zelo trpi, kadar se odpravim na nemirna območja, ne bi pa mogla reči, da nagrado delim z njo. Sem ji pa seveda absolutno hvaležna za vse, kar je naredila zame.

Odrasli ste in sami odgovarjate za svoja dejanja, vendar ste mi v nekem najinem prejšnjem pogovoru povedali, da ste ji to, da ste v Afganistanu, sporočili šele, ko ste bili že tam. »Lahko sem se zgovorila na slabo zvezo,« ste rekli. Odraslost gor ali dol, vez med mamo in hčerko in s tem neka odgovornost torej ostajata ne glede na polnoletnost.
Svoji mami nisem nikoli lagala. Hvala bogu mi ni bilo treba. Odraščala sem zelo samostojno, morda tudi zato, ker sem zelo zgodaj izgubila očeta. In če nisem lagala kot otrok, ji zdaj, ko sem odrasla ženska, absolutno ne bom lagala. Temu, da sem ji povedala, da sem v Afganistanu, šele takrat, ko sem že bila tam, pa bi prej rekla drobna prevara kot laž. Nekako ji želim prihraniti strah, trpljenje in razmišljanje o tem, kaj se z mano dogaja in kaj se mi lahko zgodi. Kljub temu pa moja mama vedno ve, kje sem, vedno dobi informacijo iz prve roke. Ko se vrnem, mi sicer pove, da z njo ni bilo tako v redu, kot mi je zatrjevala po telefonu, a da je zdaj vse mimo in da o tem ne bova več razpravljali.

Kako bi opisali vajin odnos?
Kot absolutno prijateljski; z upoštevanjem dejstva, da me je ona rodila in da bo vedno moja mama, seveda. Vedno se mi je zdelo fino, da sva si zaupali, kar pa ne pomeni, da je mama vedno vedela, kaj se v mojem življenju dogaja. Tudi danes ne ve čisto vsega.

Prvič se je vajina pot ločila, ko ste pri osemnajstih šli iz Maribora študirat v Ljubljano. Se spomnite te ločitve?
Tega, kaj se je takrat zgodilo med nama z mamo, se ne spomnim, vem pa, kako hudo mi je bilo oditi iz Maribora. Na to mesto sem bila vedno navezana, še danes mi je zelo všeč, čeprav najbrž ne bom nikoli več živela v njem. Takrat na začetku sem se vsak teden vozila sem in tja, bila sem pravi lokalpatriot. Potem pa sem spoznala, da
je mesto, v katerem živiš, sicer pomembno, a so ljudje okoli tebe še dosti pomembnejši.

Ko sie se selili prvič, ste bili stari 18 let, ob odhodu v Moskvo »že« kakšnih trideset. Se je bilo nanjo še težje privaditi kot na Ljubljano?
Sploh ne, ker sem bila že prej hudo zaljubljena v Rusijo in sern hotela tja za dopisnico. Težko pojasnim, zakaj mi je bila Moskva tako ljuba, še preden sem jo prvič doživela. Brala sem sicer ruske klasike, a kakšnega posebnega razloga za to silno ljubezen ni bilo. Svojega prvega prihoda v Moskvo ne bom nikoli pozabila. Bil je krasen sončen dan, avgusta 1996, in iskala sem postajo metroja za Rdeči trg. Večina turistov pot do tja najde takoj, jaz pa sem se izgubila že na začetku. Potem pa sem končno stopila iz metroja in prevel me je občutek, kot da sem to nekoč že doživela. Stopila sem na Rdeči trg, zagledala cerkev Vasilija Blaženega in bilo je natanko tako, kot sem si predstavljala. Rekla sem samo: »Uau.«

Zdi se mi, da ste s takšnega testa, da bi lahko živeli kjerkoli?
Res se mi ni težko znajti. Seveda so mesta, kjer ni lahko živeti, in Moskva je eno takih, a jaz se imam tam zelo fino. To je namreč velemesto, ki te pogoltne. Ko greš po moskovskih ulicah, te nihče ne pozna, in meni je to, da se lahko izgubiš v množici, zelo všeč. Okoli sebe namreč ne potrebujem veliko ljudi, ki govorijo, da so tvoji prijatelji, zadostuje mi nekaj ljudi, ki jim zaupam. Moskva je mesto, ki ti daje veliko več možnosti, kot ti jih lahko dasta Ljubljana ali Maribor. To, da je njena kulturna ponudba tako bogata, da preprosto ne veš, kam bi šel, se mi zdi super. Pa fantastične restavracije, vse to je krasno, drugače pa je v Moskvi težko živeti. Vsako velemesto namreč prinaša s seboj tudi slabosti, in v Moskvi je tako kot povsod preveč avtomobilov, izjemno slab zrak pa slaba voda in grozljivo podnebje. Osem mesecev zime je zame, ljubiteljico poletja, morja in palm, čista katastrofa. A kot sem že velikokrat povedala, res nimam težav s prilagajanjem in sem se počutila doma tudi v Afganistanu. Povsod namreč najdeš koga, ki je O. K. Pomembni so tisti, ki so ob tebi. Veliki ljubezni do življenja v velikih mestih navkljub pa si prav lahko predstavljam, da bom čez kakšnih dvajset let živela v kakšni hišici ob morju ali reki in se zibala v gugalniku.

V tujih mestih iščete stike s Slovenci? Čutite potrebo po druženju z nekom, ki govori isti jezik kot vi in ima enake kulturne navade?
Ne, tega ne potrebujem. Seveda se v Moskvi družim s Slovenci, z nekaterimi smo dobri prijatelji, nimam pa občutka, da se ne bom znašla, če ne bom imela ob sebi nekoga, ki govori isti jezik kot jaz.

Imate kakšno stvar, ki jo vedno, ne glede na okoliščine, nosite s seboj?
Vedno so z menoj fotografije, ki sem jih posnela sama. V albumih, ki potujejo z mano, so ljudje, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo.

Kakšne idrijske čipke, kot spomin na Slovenijo, pa najbrž ne nosite s seboj?
Ne. (Smeh) Čeprav jo imam v Moskvi. Da pa bi jo nesla s seboj, na primer v Afganistan, to pa ne. Me pa vedno spremlja fotoaparat, ker zelo rada kukam v življenja drugih  to me fascinira.

Kako daleč pa dovolite pokukati v svoje?
Zelo zelo malo. Saj ne, da ne dovolim, a da bi rekla, danes imam pa dan odprtih vrat, tega pri meni ni. Seveda tudi jaz kdaj potrebujem koga, ki me tolaži, in včasih se zgodi kakšen tak dan odprtih vrat, ne želim pa, da ljudje v moje življenje vstopajo grobo in nepovabljeno. Zdi se mi, da je moje zasebno življenje samo moje. Pa nimam nobenih fetišev, nisem sprijena in nič ne skrivam. Nekatere stvari so dovoljene samo nekaterim.

Stari ste 37 let.
Šestintrideset in pol, prosim (smeh). Dajte no malo pazit.

 Šestintridesetletnica torej, brez otrok in neporočena. Je pritisk okolice, da je čas za moža in otroke, že za vami?
Seveda sem tudi jaz doživela take simpatične sugestije svoje mame v stilu: »Vlasta, kaj pa mož in otroci? A boš kar vse življenje sama?« A tega nisem nikoli doživljala kot pritisk. Poleg tega se nisem odločila, da definitivno ne bom imela otrok, te odločitve še nisem sprejela. Le ta želja po otroku ni taka, da bi prevladala nad vsemi drugimi mojimi željami. Zelo verjetno bom imela otroke, težko pa rečem, da bom na tem projektu začela delati že jutri. Seveda tudi jaz ne morem mimo tistih ženskih pogovorov, ko sedemo skupaj gospe in gospodične, tam od trideset naprej, in začnemo debatirati o tem, kaj pa zdaj, ko imamo kariero, spodobno plačo pa neki položaj. In potem se razvijejo taki pravi ženski pogovori, češ kje so zdaj ti ta pravi moški. A nisem obsedena s tem.

Ali dejstvo, da živite v tujini, kaj vpliva na razmišljanje, da še ni čas za družino?
Gotovo. Še posebej ker je moj poklic tak, kakršen pač je. Saj te kdaj prešine, da bi imel otroka,
a začneš potem razmišljati, kako imeti otroka v Moskvi. Zato se je enkrat treba preprosto odločiti, si vzeti čas in biti samo mama.

Kaj bi se zgodilo, če bi si Vlasta Jeseničnik vzela leto dni dopusta? Bi jo ljudje in televizijski šefi pozabili?
Ne. Pa tudi če bi me, zame to ne bi bilo nič tragičnega, ker znam početi kar nekaj stvari. Pozaba je še najmanj, kar te lahko doleti. Vem, da v življenju nekaterih ljudi igram pomembno vlogo, tako kot oni v svojem. Vendar smo vsi minljivi in moja pozicija ni nič posebnega, tu si ne delam utvar.

Konec leta se vam izteče mandat. Želite ostati dopisnica?
Ja, rada bi ostala dopisnica. Rada bi šla še naprej, to vsi vedo. V tem poklicu se vidim še kar nekaj časa in bi se izjemno težko vrnila delat v Ljubljano. V tujini je tvoj položaj dosti bolj avtonomen  to je ta praktični razlog, poleg tega rada živim v tujih kulturah, rada se učim tuje jezike. Vedno bom Slovenka, ker sem tukaj rojena in ker sem tukaj odraščala, a to še ne pomeni, da želim živeti tukaj. Slovenec si lahko tudi kjerkoli drugje.

Dopisniško mesto karieri pomaga?
Nedvomno. Čeprav so razlogi, zakaj se ljudje odločijo za dopisništvo, različni. Vsi tega tudi ne delajo dobro. So »dobre« države, kjer se kar naprej kaj dogaja in skoraj ne moreš biti slab. A kljub temu velja, da tudi v takih, dogodkov polnih državah, dopisniško mesto naredi dopisnik. Kajti ti lahko povsem brez težav sediš za računalnikom, bereš časopise, gledaš televizijo in se greš dopisnika. Če pa hočeš narediti nekaj avtentičnega, moraš malo migati z ritjo. ln jaz rada migam z ritjo.

Vprašanje, zakaj ste naslov posvetili afganistanskim ženskam, je najbrž odveč?
Tudi jaz sem sprva mislila tako. Potem pa sem si rekla, da je nagrada bolj ali manj potrditev mojega afganistanskega dela in da je ta moj naslov idealna priložnost, da ljudje začnejo razmišljati o nasilju nad ženskami. Tudi pri nas, kajti prepričana sem, da je v slovenskih domovih zelo veliko prikritega nasilja. V Afganistanu pa moški udari javno in se nikomur ne zdi nič narobe. Ko sem to videla, sem bila res šokirana. Kot ženska sem že marsikaj naredila, in zdi se mi svinjsko, da samo zato, ker si ženska, nimaš priložnosti narediti tistega, kar si želiš. O svojem življenju rada odločam sama in zdi se mi grozljivo, da nekatere nimajo te možnosti. Zato so bile na podelitvi z mano tudi afganistanske ženske.

                                                                                                                     (Jana, 15.1.2002, št. 3) 

---

Dodaj v: