Štefka Kučan

Leta, ki jih je Štefka Kučan preživela ob predsedniku države, so se po letošnjih volitvah iztekla. Bližina oblasti je ni spremenila. Ostala je osupljivo spontana, radoživa in odprta. Odkar je babica, še glasneje poje hvalnico življenju.

Z Milanom Kučanom sta bila priljubljen predsedniški par, ki je izžareval predvsem tisto, kar navadni smrtniki pogrešajo pri najvišjih državnikih: veselje do življenja. Gotovo je tudi zato med Janinimi bralci dobila prepričljivo največ glasov.

Prazniki, ki se jih najbolj veselijo otroci, kakršen je zdaj tudi vaš vnuk, so za nami. Kateri prazniki so bili v otroštvu vam najljubši?
Vsi prazniki. Vsak je prinesel drobec novega znanja, novih občutij in veselja.
Vse pa smo doživljali kot del življenjskega kroga, ki raste iz zemlje, iz rastlinskega, živalskega in človeškega sveta.

Ste imeli kmetijo?
Živeli smo v predmestni vaški skupnosti Šmartno pri Slovenj Gradcu. Bilo nas je pet otrok, rojena sem bila na pragu druge svetovne vojne. Stric je bil učitelj, oče pa je učil glasbo, bil je pianist, organist in pevovodja, torej glasbeni pedagog, kulturnik in javni uslužbenec, delal je tudi na občini.
Nismo bili kmečkega stanu, smo pa imeli vrt, travnik, nekaj njiv smo imeli tudi v najemu, tako da smo znali delati vsa kmečka dela in s tem so bili povezani prazniki skozi vse leto. Hkrati pa smo spoznavali vse, kar je bilo povezano z urbanim prostorom.

Kdo vam je najbolj odkrival naravo?
Mislim, da vsako znanje, tudi znanost, prihaja iz našega doumevanja, razumevanja. raziskovanja narave, celo kopiranja narave. Za prvi razred osnovne šole sem od očeta dobila za darilo jablano. V tistih časih je bil materialni standard, vsaj pri nas, skromen, ker so skozi dva, tri rodove ljudje vse svoje sile, znanje in tudi materialne dobrine dali za to, da se je na severni meji ohranjalo slovenstvo in slovenska kultura. Oče se je znašel tako, da je vsakemu otroku za začetek šole dal nekaj simboličnega. Rekel je: »Dediščina, ki vam jo bom dal, bo znanje.« To me je stalno spremljalo.

Vaša družina je bila zelo zavedna?
Zelo, bili so tudi Maistrovi borci, tudi oče je bil. In bil je aktivist Osvobodilne fronte. S tem, ko mi je oče podaril jablano, me je hkrati naučil tri stvari.

Najprej, da jo je treba posaditi?
Ne. podaril mi je jablano, ki je že rasla. Prvič: povedal mi je, da je to jablano zasadil še dedek. Povedal mi je, da je moja, ni pa moja last, temveč takrat še nisem vedela razlike posest, zato lahko zanjo skrbim in se skupaj s prijatelji veselim njenih plodov. Jablana naj bi bila last narave, rodbine in narodovega prostora. In če danes govorimo o ekološkem znanju    jaz sem ga imela doma že takrat.

Kako ste praznovali božič?
Spomnim se, da še ni bilo konec vojne, okna so bila še zasenčena. Štefanovo je takoj za božičem, potem je janezovo, ko je imel rojstni dan moj oče, za janezovim so nedolžni otroci. najnežnejša in najlepša bitja, nad katerimi je Herod delal genocid,nato je silvestrovo, velik praznik dreves in gozdov. In vse to se je združevalo v pričakovanje novega leta. Postavili smo veliko božično drevo in pekli kekse. Na štefanovo, ko sem imela god, smo se vsi zbrali ob klavirju, oče je zaigral in mama je spekla okrogel biskvitni kolač, ki ima v sredini vdolbino, noter pa je dala nežke, asparagus    rože. Da bi nam otrokom oče naredil veselje, je dal ta kolač na glavo in meni, Štefki, so za darilo zapeli, potem pa sem morala po kolač. Mičkena. kot sem bila, sem morala plezati po kolač. in meni je bilo to silno ljubo, ker je me je oče zmeraj objel. Potem sem prinesla kolač dol in smo imeli krasen praznik.
Prazniki so doživetja. In vsak praznik nosi sporočilo, če mu znaš prisluhniti.

Slišite ob božiču kaj takšnega, kar drugi preslišijo?
Sporočilo božiča je ob krščanskem sporočilu Jezusovega rojstva tudi novo rojstvo. rojstvo novega sonca, čeprav vidimo samo družine. Dve soprogi državnih voditeljev sta mi rekli, da pri nas opažata predvsem križe in Kristusa, razpetega v vsej svoji bolečini na križu. Odgovorila sem, da manjkajo podobe svete družine v vseh oblikah njenega življenja in rasti. Teh podob je bilo v našem času veliko in jaz vidim to sporočilo tudi v Plečnikovem delu, sporočilo odprtosti in veselja do življenja.

Danes mnogo ljudi težko živi, vendar so v časih vašega otroštva mnogi živeli še težje, že zato, ker je vojna v veliki meri izbrisala socialne razlike. Kljub temu so znali ohranjati vedrino in vero v življenje.
To je bilo potrebno, da so lahko živeli. Vojna je presežno zlo. Je veliko hudega. zla, veliko napačnega ravnanja, napačnih razmislekov. Mnogi so se morali ravno zaradi tega še bolj zbližati, da bi okrepili svojo voljo do življenja. Človek v tej volji najde tudi moč. Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno se ni prav umirilo. nekateri zgodovinarji pravijo, da prva svetovna vojna še zmeraj traja. da se bo morda z Evropsko unijo Evropa umirila. To je veliko upanje. Če bi znali to razumeti in dodati svoj prispevek, bi se mir lahko uresničil.

Še   zmeraj   verjamete   v  dobre družbene ideje?
Ne gre samo za ideje, gre za ljudi. Kaj je osnovna vrednota? Človek. Človek je bil že pri Kristusu: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Odpuščaj nevednim. Tega danes ravno tam, kjer so predstavniki tega, kar učijo, v njihovem ravnanju ni. In osnovna vrednota, enakovrednost: pravica do življenja, do zraka, do čiste vode, do zdravstva, do tega. da se lahko srečava. združujeva, smejiva, da lahko imava dialog, živi in bo živela, dokler bo živel človek.

Solidarnost med ljudmi je bila v času pred razpadom Jugoslavije samoumevna in spontana oblika medsebojnega življenja. Danes je skoraj izginila. Ni to izguba ene od človeških vrednot?
Danes je v ospredju tekmovanje, tekmovanje, tekmovanje. Poglejte šport. Včasih je bil šport sestavni del našega gibanja in bivanja, našega veselja. Šport je bil spretnost, igra, komunikativna igra, tudi tekmovalna, vendar v mejah naravnih zmožnosti. Danes je šport zaradi medijske multiplikacije in industrializacije postal ena od vej gospodarstva, ki poveličuje mladost. sposobnost, modnost, agresivnost, tekmovalnost in zmagovalnost. Kdor ne zmaguje, kdor ni uspešen, kdor ni lep    je poražen. Ob tem nihče ne poudarja sodelovanja,niti na olimpijadi. Če gledam nazaj na te stare čase: iz najlepšega biblijskega izročila Nove zaveze sta bili v največji, najbolj tradicionalni krščanski državi, Nemčiji, in Italiji spočeti prva in druga svetovna vojna s posledicami, ki so še danes strašljive in mislim, da ne smemo pozabiti nanje, ker se svet bolj počasi ureja.

Je svet lažje razumeti, če se človek rodi v večji družini?
Vedno pravim. da sem imela srečo, ker sem se rodila kot četrta. Skupnost generacij je že bila: sestra in dva brata, oče, mama in starejša teta. Jaz sem prišla že v skupnost. kjer so veljali že določeni običaji in pravila ravnanja, medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Ko smo nekoč gledali sliko onih treh    vsi trije so bili oblečeni v bele oblekice in obuti v sandalčke s pasico, jaz pa sem bila še v trebuščku    mi je rekla mama: »Glej, kako so se lepo oblekli, ko so čakali, da se rodiš, da se bodo igrali s teboj.« Oče, ki sem ga izgubila zgodaj, mi je zapustil nepozabno življenjsko, duhovno in čustveno dediščino. Najprej me je o življenju učil odnos med očetom in mamo, pa vsemi sosedi in vsemi nami, posamično in vsemi skupaj. Mama je znala reči: pet otrok imam, to je moja roka, vsi ste mi enaki; vseeno, ali je eden majhen ali velik, prvi, drugi ali peti. Če me eden skrbi, me roka boli. Poskrbite zase in eden za drugega. Takšna so bila pravila. In učili smo se glasbo, jezike, jaz sem že v osnovni šoli dobila lutke. Da sem jih opremila, so me naučili šivati, sosedje so bili krojači in so mi dali eno staro singerco. V žagi so nam naredili lutkovni oder, pri drugi šivilji pa zaveso. Svet je bil že takrat soodvisen, samo danes bolj govorimo o tem, ker ga lahko zaradi višjega standarda veliko več doživimo v enem dnevu ali v enem letu, ampak zato še ni treba zapletati stvari. Preprosta beseda »kruh« pove že čisto vse.

Ga kdaj pečete?
Največ sem ga pekla takrat, ko sem učila peči kruh svoji dve hčeri. Rada ga pečem. ker mi zadiši.

Kakšnega?
Belega ali mešanega, kakšno sadje dam noter, drugače pa imam rada kruh iz čiste bele moke ali pa čiste ržene moke, ki jo težko zamesiš, z drožmi, da počasi vzhaja in potem zadiši kiselkasto.

Prazniki so lepi, ampak za vas niso najlepši čas leta. Kateri pa je?
Življenje samo. Spomnim se, ko smo bili na Ceškem na obisku pri Havlu in njegovi soprogi Olgi. Šli smo skozi park ob potoku, stopila sem iz skupine. do potoka, potegnila ven vejo, jo dala ob rob in šla lepo naprej. Samodejno. Tako so nas naučili    če pa je bila voda previsoka ali hlod prevelik, smo morali povedati gasilcu ali v gostilni ali učitelju v šoli. Naše vode s Pohorja so bile hudourne, in če jih ne bi čistili, bi se struge zamašile.

Kakšen  je bil odziv Havlovih dveh?
Ko sem povedala to zgodbo iz otroštva, so se mi nasmejali. Malo mi je bilo nerodno, malo sem se obrnila okrog    in zagledala štiriperesno deteljico. Odtrgala sem jo in jo dala Havlu. Nasmehnila sta se in je bilo povedano vse.

Ste imeli zaradi svoje spontanosti kdaj težave? Vas je protokol utesnjeval?
Poznala sem strogost protokola in visoko omiko. Ni se mi bilo težko zadržati, ker so nas že doma naučili, da ne smeš vsega vprašati in ne vsega povedati. Doma smo bili lahko z odraslimi kadarkoli in kjerkoli in nikdar nismo imeli občutka, da smo odveč, niti pri sosedih niti pri mizi, ko so prišli v hišo najboljši gostje, samo morali smo biti pri miru in poslušati. In tako smo se ogromno naučili. Spontan si bil lahko pri izrekanju čustev. ne sentimentalno, nasilno ali vsiljivo, ampak če si videl kaj lepega ali dobrega, si lahko to pokazal. Ljudje, ki imajo uravnoteženo čustvenost in znanje, vsako takšno gesto z veseljem sprejmejo. Oba z Milanom sva bila dobrodošla gosta in nekateri šefi protokolov so nama rekli, da so veseli, da so to doživeli. Težave pa so takrat, ko je v pripravah za skupno delegacijo vse določeno. pa se nekaj spremeni in te naš, sicer najboljši protokol pozabi obvestiti o spremembi. To so nerodne situacije in moratn povedati, da je prišla velikokrat kar prav moja spontanost. ki nas je reševala, tako mene kot tudi mnoge druge.

Zdaj veliko časa preživite z vnukom. Kako vas kliče?
Babica. Pri nas smo rekli babica, bica, mama ali mamka.

Kaj bi radi dali svojemu vnuku?
Nič, samo da sem do njega iskrena, najbolj človečna, da mu z vsem svojim bitjem. znanjem, izkušnjami in s srcem na najbolj stvaren, resničen, živ način pripovedujem, kaj je življenje.

Kako sta se v življenjskih nazorih ujemala z možem?
Milan je prinesel v naše družinsko življenje mnogo svojih pogledov in mnogo drugih osebnostnih lastnosti. On ima zgodovinskogeografski spomin, jaz pa bolj instinktivnega. Je ravno tako iz zelo kulturnega okolja, učiteljskega, ravno tako s stičišča dveh kultur: mi z germanskoslovanskega, oni pa z madžarskoslovanskega. Tako si bil nekako povabljen, izzvan in prisiljen, da si znal dva jezika, da si poznal tostran in onstran meje, da si poznal dve kulturi, dve različnosti. Še čisto majhne so nas naučili pesem: »Tostran meje, onstran meje isto sonce polje greje in bršljan, ki onstran rase, tostran srka vodo zase.« In vice versa.

                                                                                                                          (Jana, 7.1.2003, št. 1)

---

Dodaj v: