Irena Grafenuer

Je ženska, ki izžareva življenje, čeprav se je morala pred letom dni soočiti z bližino smrti. Je strastna ženska, ki se ponaša z lepoto in telesno privlačnostjo, čeprav bije boj z lastnim telesom in trpi.

Je človek, ki ne obupuje in ne tarna, čeprav med tisoči tistih, ki so hoteli za njeno ozdravitev darovati del svojega zdravja, še vedno niso našli ustreznega darovalca kostnega mozga. Je čudežna dama glasbene umetnosti, ki ni nikoli uživala v slavi in ki je srečna, da so jo končno sprejeli kot običajnega človeka. Vedno je poudarjala: »Jaz nisem nič drugačna, le božji dar imam.« Je Slovenka leta 2004. Irena Grafenauer.

Njen prihod na oder ljubljanske Opere je ljudi ganil in razveselil. Zagotovo pa je bil v posebno čast prireditvi, saj se ve, da je imunski sistem Irene Grafenauer zaradi levkemije tako oslabljen, da je lahko zanjo usoden že najnedolžnejši prehlad. V njenih besedah ni bilo prošnje, ni bilo poziva, zgolj zahvala za izkazano sočutje in voščilo ob novem letu. Zaželela nam je ljubezen in mir.
»Sem človek, ki je že živel,« so besede, s katerimi je sredi predlanskega decembra, ko so ji slovesno izročili častni znak svobode Republike Slovenije. dopolnila svoj klic na pomoč. Javnosti je želela povedati, da korak, ki ga je naredila, s tem ko je priznala bolezen in zaprosila za pomoč darovalce kostnega mozga, ni bil prošnja, s katero bi želela pomoč samo zase. Čeprav bi morala varčevati z energijo, saj sta ji ta napor in izpostavljanje medijem dobesedno krajšala življenje, je želela v najtežjih trenutkih svojega življenja podariti upanje tudi drugim. »Ni pomembno le moje življenje, sploh ne: jaz sem pravzaprav človek, ki je že živel,« je neverjetno pogumno odgovorila novinarki Jane.

 Irena ni samo velika umetnica, temveč  tudi   izjemno   plemenita   in  topla
ženska. In to so ljudje občutili ob njeni pripovedi o moči sočutja, o bolezni, smrti, življenju in ljubezni. Njene besede so se globoko zarezale v čustva Slovencev. Odziv je bil nepričakovano velik. V slovenskem registru Donor se je zbralo več kot dva tisoč nesorodnih darovalcev kostnega mozga. Čeprav so mnogi mislili, da je Irenin klic na pomoč ganil ljudi zaradi sočustvovanja z bolnim človekom, se je na koncu izkazalo, da jih je v resnici osvojil pogum, s katerim je sprejela svoje stanje. Ta neverjetna ženska, ki ji huda bolezen in grozeča smrt nista odvzeli lepote, je pravzaprav govorila o sreči. Ta čudežna dama se je dvignila nad bolezen. Namesto da bi tožila in obupovala, je ta čas izkoristila za to, da rešuje druga življenja.

Irena je začela igrati kot štiriletna deklica. S petimi leti je že obvladala blokflavto. Z osmimi leti se je začela učiti igranja na »pravo« flavto in se preprosto zaljubila v njen zvok. Od trenutka, ko je vzljubila ta inštrument, je vedela, kaj si želi. Ko je pri desetih letih končno dobila svoj inštrument, ni mogla dočakati trenutka. da bo začela vaditi. Vstajala je ob zori in vadila že pred odhodom v šolo. Strast do igranja je ni nikoli zapustila. Velikodušno jo je razdajala ne le občinstvu, temveč tudi študentom po vsem svetu. V obrazložitvi predloga. da se Ireni Grafenauer dodeli Prešernova nagrada za življenjski opus leta 2004, piše, da jo »odlikuje nezmotljiva virtuoznost, umetniška občutljivost. Tehnična zanesljivost in osebni ustvarjalni zanos«.

In kaj je zanjo glasba?
»Zame je glasba čudež. Glasba je skoraj nestvarna. Tako globoko je v meni in tako globoko sem v njej, da tega ne morem ločiti. To je nekaj, brez česar ne bi mogla živeti. To je nekaj takšnega, kar sta za druge zrak ali hrana. Je čustvo, ki človeka zelo obogati, poglobi, razžalosti, razveseli; tisoč občutkov, ki se ga dotaknejo. V predanosti glasbi se počutim varno. To je stanje samopozabe, ko glasba prihaja iz tvojega telesa. Ton ni ton, temveč dah moje duše,« je nekoč govorila Irena.
A jo je bolezen prisilila, da se odreče glasbi. Lani je bila prepričana, da je napočil čas, ko se mora posloviti od igranja. Vedela je, da ji bo bolezen počasi deformirala roke. Zdelo se ji je, da se ji desnica krivi. »Z besedo bom poskušala povedati, kar sem prej govorila z glasbo. Ne bom več igrala,« je sporočila. Nehala je nastopati. A se ni mogla povsem upreti tej svoji prvinski želji in strasti. Septembra lani je nastopila na zadnjem koncertu Glasbenega septembra v Mariboru. Tudi takrat je morala biti pred enournim koncertom in po njem v izolaciji, a je za sporočila vseh tistih, ki so ji želeli kaj povedati, izobesila plakat, na katerega je napisala: »Veliko ljubezni in veselja vam pošilja vaša Irena.«

Mesec dni pozneje je nastopila tudi na beograjskem Bemusu ob spremljavi klarinetista Mateta Bekavca in kitarista Klausa Jackleja. Občinstvo je na obeh koncertih dobesedno začarala in ljudje so ji dolgo, dolgo ploskali.

»Moja vera je ulica brez konca. Moj cilj je sama pot. Izkušnje me delajo lažjo, veliko več stvari lahko oprostim, predvsem pa želim energijo, ki gre skozi mene, deliti z drugimi,« je nekoč dejala Irena. Njeno življenje je tudi sicer potekalo v znamenju želje po tem, da bi vse tisto, kar ima, zna in kar je spoznala, delila z drugimi. Pa ne samo na odru. Vse tisto, kar je spoznala med boleznijo in kar je doživela, ko se je znašla pred grožnjo smrti, se je odločila podariti tudi drugim. V trenutku, ko je oznanila svoj klic na pomoč, je želela pokazati, da ni nič narobe govoriti o sebi, o bolečini, da je treba z drugimi deliti žalost, strah, da je treba pokazati solze. »Blišč ni življenje, življenje je polno problemov, bolezni, stisk. Nujno potrebujemo drug drugega, nujno pa je tudi, da govorimo o bolečini. Bolečina je del življenja. Jo že poznam. Se je ne bojim.«

Irena trdi, da se ne boji smrti, saj se je ob neki drugi bolezni z njo soočila že v petnajstem letu svojega življenja. Tudi to je bila zanjo ena od lepih izkušenj. izkušnja blaženosti, ki ji je, pravi, pregnala strah. Kljub temu hrepeni Irena po jutrišnjem dnevu in prihodnosti. Za življenje bi se najraje bojevala z glasbo in igranjem. A upati si ne upa. Zanjo namreč še vedno niso našli ustreznega darovalca kostnega mozga. Verjetnost je, da obstaja eden med 40.000 ljudmi. Jo ta majhna verjetnost, da bi našli darovalca, plaši? Upa v presaditev, v nov začetek?
»Ne upam si upati. S tem se ne obremenjujem. Čudež se je vendar že zgodil. Zaradi vseh, ki so se odzvali mojemu vabilu. Vsakemu darovalcu sem neizmerno hvaležna, ker je vsak od njih potencialni darovalec za katerega koli bolnika. Duše, ki bodo rešene zaradi njihove pripravljenosti, že čakajo. Če pa bi se čudež zgodil tudi meni ...« 

                                                                                                                   (Jana,11.1.2005, št. 2)

---

Dodaj v: