Mojca Senčar

To, da se Slovenka leta bori s solzami, smo videli vsi na posnetku na velikem zaslonu v ljubljanski Operi. A Mojca Senčar se je zbrala in tudi svoje osebno doživetje sreče in ganjenosti podredila potrebi in želji po tem, da trenutek, ko so bile vanjo uprte vse oči, izkoristi za promocijo boja proti raku na dojkah.

Ženska, ki na predvečer nekega četrtka pred pol stoletja ni videla v življenju niti ene same svetle točke, je minuli četrtek, ko so jo razglasili za Slovenko leta, stala v luči vsesplošne pozornosti. Mojca Senčar nam s svojim življenjem sporoča, da se splača bojevati proti bolezni, z rezultati svojega dela pa, da se je vredno in tudi treba razdajati za sočloveka.

Zaradi intervjuja ste se danes odrekli sicer obvezni redni zgodnjejutranji telovadbi v skupini. Je ta vaša vztrajnost pravzaprav samodisciplina, nujna za zdravje?
Samodisciplina je značilna za Mojco Senčar, a ne za vsako ceno. Če menim, da je nekaj dobro, to tudi naredim. Preprosto verjamem v to, da je telesna dejavnost izredno pomembna. Sicer pa sem že telovadila, še preden sem se upokojila. Doma sem se redno razgibavala po dvajset minut. Poleg tega sem iz Trnovega redno peš hodila v bolnišnico in nazaj, kar je dvakrat dobrih 25 minut hoje. Hodim v hribe in smučam. Imela sem zelo hude probleme z rokama, tako da bi bila, če ne bi trenirala, negibna. Zavestno telovadim in si krepim mišice. To bi moral početi vsak človek. Ne smemo se sklicevati na pravico do zdravja, če ne ugodimo obveznosti, da tudi sami, kolikor je to v naši moči, poskrbimo za svoje zdravje.

Sinoči ste bili videti resnično srečni in zelo ganjeni.
Bila sem vesela. Nagrajeno je bilo večletno trdo delo Europe donne, ki ozavešča o raku na dojkah, podira tabuje o tej bolezni in se bojuje za to, da bi se zmanjšala umrljivost zaradi raka na dojkah. Zadovoljna sem, ker je to tudi priznanje prostovoljnemu delu. V Sloveniji dela ogromna množica anonimnih ljudi, ki z velikim entuziazmom in žarom pomagajo ljudem v stiski. Tudi vsem njim je namenjeno to priznanje. Namenjeno je tudi ekipi, ki stoji za menoj in ki z menoj dela.
Zagotovo pa sem bila tudi osebno ganjena. Da, v mojih očeh so se zaiskrile solze. Zakaj bi jih skrivala?

Na predvečer nekega četrtka pred 24 leti se vam je zdelo, da ste najnesrečnejša ženska na svetu. V življenju niste videli niti ene same svetle točke.
Nesreča je zagotovo preblag izraz za tisto, kar človek občuti, če se sooči z rakom. Bila sem popolnoma sesuta, popolnoma na tleh. Takrat se mi je porušil svet. In takrat sem videla samo črnino.

Sinoči pa ste stali na odru, obsijani z bliskavicami fotoaparatov in kamer, vse oči so bile uprte v vas.
Da, četrt stoletja pozneje stojim obsijana s pozornostjo. Zato pravim, da se splača bojevati za življenje. Zato mora človek vsak dan preživeti kar se da dobro. Če tega ni v njegovi naravi, se lahko priuči. Človek mora veliko delati na sebi in se spreminjati. Zagotovo ne sme gojiti negativnih čustev. Jaz jih ne gojim, v meni ni sovražnih čustev. Naučila sem se odmisliti vsa negativna čustva. Zato ker nam ta čustva blokirajo imunski sistem, ki se mora boriti za to, da ostanemo zdravi. Žalostna sem, ko vidim, kako smo Slovenci nevoščljivi, prepirljivi in kako redko smo prijazni eni z drugimi.

Sinoči ste še enkrat zmagali. Je to v vašem značaju ali ste to zmagovalko v sebi odkrili šele potem, ko ste zboleli za rakom?
Opravljala sem zelo težak poklic. Biti anesteziolog je po mojem mnenju eden najodgovornejših poklicev. Zato sem pogosto na pol v šali govorila, da so bile najpomembnejše zmage v mojem življenju »zmage nad svetim Petrom« – pri čemer sem mislila na velike boje in kritične situacije, v katerih je šlo za življenje ali smrt. Največje zmage so bile tiste, v katerih smo zdravniki izbojevali življenje bolnika.

Očitno je imel bog z vami neke namene, ko vas je usmeril na pot ozdravitve in pomoči drugim obolelim.
Zagotovo. Predvsem pa me je pustil živeti. Z namenom. Če ima človek možnosti, znanje in lastno izkušnjo, je dolžan nekaj narediti. Moja vest to zahteva od mene. Izjemno vesela sem, da me na tej poti podpirata tudi moja otroka, ki bi me lahko v tem času izkoristila za to, da bi jima pomagala. Imam namreč pet vnukov.

Vi ste upanje, vi ste živ dokaz, da je mogoče preživeti raka. So zato vaša predavanja tako obiskana in vaši nasveti tako zaželeni?
Najpomembnejše je, da se znaš človeku, ki se je znašel v stiski, približati. Moraš mu znati prisluhniti, ga poslušati in mu stvari razložiti tako, da jih tudi v tej stresni situaciji, v kateri se je znašel, razume. Izredno pomembno je, da še tako zapletene medicinske posege pri zdravljenju razložiš tako preprosto, da te lahko vsi razumejo. Svetovati moraš po svoji vesti, po svojem znanju in svojih izkušnjah.

Ste zaradi te težke naloge kdaj utrujeni?
Seveda, tako kot vsi drugi. Zelo pomembno je to, da se znam regenerirati. Kako? S pametno prehrano, s poslušanjem glasbe in s hojo v hribe. Mnogi ljudje se, na žalost, ne znajo regenerirati in zato pregorijo.

Imate po naravi izredno veliko energije?
Preprosto rada živim. Veselim se vsakega novega dneva. Zadovoljna sem, če lahko komu kako pomagam. To me osrečuje. Zaradi tega sem se tudi opredelila za medicino. Hvala bogu, tudi za vsa doživetja na onkologiji.

Kljub temu optimizmu pa si najbrž tudi vi dovolite kakšen trenutek žalosti?
Zagotovo. Bojim se samo ene stvari – nesreče ali bolezni svojih otrok. Ta strah nam je verjetno vsem skupen. Zato vedno pravim: »Če že mora priti kaj hudega, naj pride nadme.«

S svojo človekoljubnostjo ste med ljudmi pustili izjemen pečat. Silno se razdajate, veliko komunicirate z ljudmi. Verjetno znate zato ceniti redke trenutke samote, ki si jih privoščite. Menda obožujete samoto.
(smeh) Tako je. Pogosto rečem, da sem zelo srečna, če sem lahko kdaj sama. To je čas, ki ga potrebuješ za regeneracijo. V svoji glavi moram marsikaj predelati, za to pa je najboljša samota. Ljubim samoto. Takrat najraje berem ali poslušam glasbo.

Neverjetno, a resnično je, da je vaš zasebni telefon na voljo vsem, ki potrebujejo vašo pomoč ali nasvet!
Da, vedno sem dosegljiva na številki 041-516-900. Če zboliš ali posumiš, da si zbolel, je izredno pomembno, da takoj dobiš nekoga, ki te bo poslušal, umiril, usmeril in ti pomagal. Če nisem dosegljiva v tistem trenutku, bom tistega, ki je klical, pozneje zagotovo poklicala. Ker sem prepričana, da me ta človek v resnici potrebuje prav tisti trenutek.

Pa znate ceniti sebe in se pohvaliti zaradi vsega tega?
Znam. Pa tudi druge učim tega, da sami sebe pohvalijo. Človek mora ceniti samega sebe. To ni napuh, to ne pomeni, da trdim, da sem najboljša. To pomeni, da delam tako dobro, kot znam in zmorem, da sem pri tem svojem delu res dala vse od sebe. Ljudi je treba pohvaliti in ne le grajati. Pohvali tisto, kar je pohvale vredno, in grajaj na štiri oči, nikoli pred drugimi.

Neverjetno, kakšno veselje do življenja izžarevate, vso vas prevevajo optimizem, zdravje in lepota.
Hvala. To mi pravi veliko ljudi. Ko sem nedavno gostovala v nočnem programu radia, so ljudje hvalili prav to moje veselje. Mnogi so mi rekli, da dajem s tem tudi njim voljo in energijo. Bila sem ganjena. Gre za to, da imam preprosto rada ljudi, in ti najbrž to čutijo.

Vam godi, kadar vam rečejo, da ste v 66. letu resnično privlačna ženska.
O tem ne razmišljam. Res pa je, da skrbim zase. Če si urejen, če telovadiš in če nisi debel, si samozavestnejši in bolj zdrav. Vse to pa se izpiše na tvojem videzu.  Urejenost ni šminkerstvo, urejenost je nuja, zlasti če komuniciraš z ljudmi. Praktično me ne boste videli neurejene. Tudi brez ličila ne, razen, seveda, v hribih.

Telo brez dojke je podoba, s katero ste se sprijaznili, pri čemer vam je bila v veliko pomoč podpora sina in hčerke.
Res je. Golota je v naši družini nekaj povsem normalnega. Ko sem se začela po operaciji, kadar sem prišla iz kopalnice, ovijati v haljo, mi je sin dejal: »Mami, ti si bila vedno nekaj posebnega. Tudi kot enojoškarca si nekaj posebnega.« Te besede so me prepričale, da je v resnici tako. Res je sicer, da ženske zelo težko prenesemo izgubo dojke, ker je to znamenje ženskosti, zlasti v današnjih časih, ko vlada pravi kult telesa, predvsem dojk. A tudi te stvari je treba zgolj urediti v glavi. Zame je pomembno, da živim. Rada živim in uživam življenje.

Menda še vedno skupaj z družino hodite na nudistične plaže?
Hodimo. Lani pa sem svoji dve vnukinji, preden smo se skupaj odpravile na plažo, le vprašala, ali ju bo motilo, če bom gola – kajti ljudje seveda opazijo in vas tudi bolj očitno opazujejo, če nimate ene dojke. Zdelo se mi je potrebno od njiju dobiti odgovor in morebitno podporo. Rekli sta mi, da ju to prav nič ne moti, in potem tudi mene ni motilo.

Sinoči vam je sin s Kube, kjer je na počitnicah, poslal sporočilo, ki vas je ganilo.
»Ti si itak moja naj matka celo življenje,« mi je sporočil.

Na kaj od tega, kar ste naučili Polono in Boštjana, ste posebej ponosni?
Zadovoljna sem, da sem otrokoma privzgojila čut za sočloveka. Veseli me tudi, da imata pozitivno samopodobo. Srečna sem, da smo med seboj povezani, da pa eden drugemu pustimo dihati in živeti. Mi nismo samo mati in otroka, mi smo življenjski partnerji.

Vam bo dal naslov Slovenke leta krila za nove podvige?
Ta trenutek bi rada izkoristila za to, da bi kaj več premaknili v tem slovenskem prostoru, ker se stvari še vedno spreminjajo prepočasi. Še vedno nimamo primarnih in sekundarnih centrov, urejenih po evropskih strokovnih smernicah. Pri naši zdravstveni politiki je treba doseči to, da bi zaživel tudi ta program organiziranega zgodnjega zdravljenja raka na dojkah, se pravi presejanje za vse ženske po petdesetem letu na vsaki dve leti. Zakaj je to tako pomembno? Edino tako bomo znižali umrljivost zaradi raka na dojkah, ki je v Sloveniji previsoka.

Kaj bi kot Slovenka leta sporočili ljudem?
Veselite se življenja in skrbite za svoje

---

Dodaj v: