Metka Zorc

Mnogi njeni  bolniki ji pravijo kar Metka. Je specialistka kardiologinja, predstojnica Inštituta za histologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, je ustanoviteljica in predstojnica tretjega slovenskega centra za bolezni srca in ožilja Medicor v Izoli, zaradi njegovih uspehov je bila razglašena za Slovenko leta 2006.

Je trmasta ženska, ki ji še zdaleč ni dovolj to, kar je dosegla, in ki ima pred seboj že nov cilj – center za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo. Pravi, da se zaradi svojega menedžerskega dela ni oddaljila od bolnikov. Ravno nasprotno, vsak dan jih pregleda na desetine, saj, to poudarja, ne zna živeti brez tega bližnjega stika z ljudmi, in obljublja, da bo za vedno ostala ljudska zdravnica. Z doktorico Metko Zorc smo se pogovarjali v skopo odmerjenih trenutkih takoj po razglasitvi, ko je njeno srce še vedno utripalo v pospešenem ritmu.

Kako kaj vaše srce v tem trenutku, nekaj minut po tem, ko so vas razglasili za Slovenko leta? Videti ste srečni in ganjeni. V vaših očeh so se celo zaiskrile solze in glas vam je malce zadrhtel.
(smeh) Ob takšni slovesni razglasitvi in priznanju, kakršno je Slovenka leta, ne more nihče ostati ravnodušen. Ganjena sem, ker je to priznanje za poslanstvo, ki ga opravljam, predvsem pa zahvala, ki so mi jo izrekli moji bolniki. Rada imam svoje poslanstvo in rada imam svoje bolnike.

Ste bili presenečeni ob izvolitvi ali ste jo pričakovali?
Ah, ne, nisem je pričakovala. Zaradi obilice dela sploh nisem sledila glasovanju, tako da je bila razglasitev zame popolno presenečenje.

Stati na odru sredi bliskanja fotoaparatov je položaj, ki ga niste vajeni. Običajno se morate prebijati iz ozadja, skozi džunglo nemogočega, in voziti slalom med vrsto ovir.
Ni ravno tako, saj sem vajena nekaterih vrst nastopanja. V gimnaziji in že pred tem sem nastopala v igralskih skupinah. Najpogosteje smo uprizarjali igre v francoščini. Ob neki priložnosti sem celo igrala Ano Frank. (smeh) Vedno sem silila v ospredje, nastopanje mi ne povzroča nikakršnih problemov. Poleg tega sem profesorica na medicinski fakulteti in predavam po vsem svetu. Res pa je, da je bila to posebna situacija in poseben trenutek v mojem življenju, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Najbrž ste navajeni zmagovati in najbrž poznate tisto zmagovalko v sebi, tisto Metko Zorc, ki rada bije velike bitke.
Da. Vedno sem hotela spreminjati ta svet. Vedno sem hotela v življenju nekaj narediti, pa ne zaradi svoje slave, temveč zaradi drugih ljudi. Takrat ko dosežem postavljeni cilj, je pred menoj že nov izziv, in to je nekaj, kar me nenehno žene naprej.

Je priznanje Slovenka leta nagradilo vaše večletno trdo delo oziroma vsaj delno poplačalo vaš trud?
Nedvomno. To priznanje mi veliko pomeni. Največ od vsega pa mi pomeni to, da sem blizu svojim bolnikom. Mnogi od njih sploh ne vedo, kako se pišem, in mi pravijo kar Metka.

Kadar se ozrete nazaj, verjetno poleg uspehov vidite številne ovire, ki ste se jim morali izogniti ali jih preprosto podreti, veliko bojev in veliko truda. Bi kljub temu še enkrat prehodili to isto pot?
Na srečo sem po starših podedovala to čudovito lastnost, da se spominjam dobrega, vse slabe stvari pa pozabim. Brez tega ne bi mogla nadaljevati te svoje poti in boja. Medicor – najlepši rezultat tega mojega boja – je dokaz, da sem imela prav. Res pa je, da ni človeka na tem svetu, ki bi živel samo z bojem in bil s tem zadovoljen. Moraš imeti še nekaj, še nekakšen zaščitni ovoj. Moja zaščita je v moji družini. Res je sicer, da so mi tudi oni občasno govorili, naj vse skupaj pustim in se raje lepo imam, češ saj ničesar ne potrebuješ, uživaj. A so me klub temu vedno podpirali.

Kam pobegnete od vsega?
Mnogi  ne vedo, da se zatekam k človeku, ki je zagotovo eden največjih slovenskih mislecev – k nadškofu Alojzu Šuštarju. Brez njega tudi te klinike ne bi bilo. To je čista resnica. (Neuspešno poskuša zadržati solze, op. p.) Z veličino svojega duha in nasveti je bil vedno ob meni. »Pojdite naprej,« mi je govoril in dajal energijo, da sem zmogla premagati vse te težave.

Zanimivo je, da se vam je zamisel o tem, da bi ustanovili center za kirurško zdravljenje bolezni srca z vrhunskimi strokovnjaki in primerno pripadajočo opremo, jasno izoblikovala že med študijem. In da niste nikoli pomislili na to, da bi se ji odrekli.
Raje bi rekla, da gre za neko poslanstvo, za idejo, s katero sem bila tako rekoč obsedena že vse od gimnazije. Z njo sem se »okužila«, ko sem obiskala sorodnike v Argentini in srečala očeta svetovne srčne kirurgije in konstruktorja prvega ortokoronarnega odvoda profesorja Reneja Favaloreja. On je takrat gradil svojo kliniko, jaz pa sem začela sanjati o podobni ustanovi, ki bi jo zgradila v Sloveniji.

Ste ženska, ki jasno načrtuje svoje življenje?
Ne, ne, to ne. Načrtovala sem samo uresničitev te ideje.

Kakšen odnos ste imeli prej do naslova Slovenka leta?
Spoštljiv in pozitiven. Ženske, ki so bile nominirane, so se mi vedno zdele nekaj posebnega. Nikoli še pomislila nisem na to, da bi lahko bila med njimi, kaj šele da bi postala Slovenka leta. Lani, ko je bila Slovenka leta gospa Mojca Senčar, ki je priznana zdravnica, sem bila vesela. Vsakič, ko dobi priznanje kakšen iz moje stroke, se razveselim. Zdravniki lahko imamo različna mnenja, a sem trdno prepričana, da pripadamo enemu cehu in da držimo skupaj. In to je lepo. Lepo je, da nas povezujejo nekakšne tanke vezi, to posebno poslanstvo zdravniškega poklica.

V nagovoru po razglasitvi za Slovenko leta vam je glas zadrhtel v trenutku, ko ste omenili svoje bolnike.
Da, zaradi ljubezni, ki jo gojim do teh ljudi. Zaradi te ljubezni sem sploh postala zdravnica. Zaradi nje sem v Medicorju razvila idejo, ki sem jo prvič srečala pri Reneju Favaloreju, idejo o zdravljenju z ljubeznijo.

Kako je mogoče, da združujete v sebi tako ognjevito in vztrajno borko in tako nežno in sočutno dušo?
Saj pravim, da moraš imeti nekoga, ki razume stvari in ki ti reče: »Dobro, zjokajte se, jutri pa je nov dan in pojdite naprej!«

S čim ste po vašem mnenju navdušili ljudi? Dobili ste kar tretjino glasov.
Ne, nič ne vem o tem. Je bilo res toliko glasov? S čim sem navdušila ljudi? S tem, da sem nekaterim pomagala ozdraveti oziroma ohraniti življenje.

Na kaj ste najbolj ponosni?
To je težko povedati na kratko. Ponosna sem na to, da sem na Slovenskem skupaj s prijatelji in kolegi speljala projekt Medicor. To ni delo enega človeka, temveč delo skupine sodelavcev in prijateljev.

Pa v  zasebnem življenju?
Na to, da sem vesel človek. Rada imam naravo, rada imam ljudi, rada sem v družbi in rada imam svoje domače. Verjamem v dobroto v ljudeh.

Ob neki priložnosti ste dejali, da boste, ko bo Medicor zaživel, napisali knjigo o tem, »kako v Sloveniji nastaja takšen center«.
To že počnem. In če mi bo čas dopuščal, bo knjiga že v kratkem ugledala luč sveta. Res pa je, da imam pred seboj nov izziv, nov cilj. V glavi sem že vse dodobra uredila in tudi že pripravila vse načrte. (smeh) Tudi naslov Slovenka leta mi bo dal krila za nov podvig.

Imate v mislih sanatorij na hribčku nad Piranom?
Ja, ja, ga že vidim. (smeh) Medicor ima v Piranu v lasti poslopje poleg cerkve, tik nad morjem, ki je že precej obnovljeno. Ima izhod na morje, plažo in vse možnosti, da postane prekrasen center za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo. Zasnove za stavbo sem že pokazala številnim svojim kolegom v tujini in moram reči, da so bili navdušeni. To je zagotovo najlepši kraj na slovenski obali.

Verjetno se tudi tej zamisli ne boste odrekli?
Nikakor ne. (smeh)

Kaj bi kot Slovenka leta sporočili ljudem?
Slovenija je čudovita dežela. Imejmo jo radi in s skupnimi močmi razvijajmo ta dragulj, ki je v Evropi zagotovo nekaj posebnega.

                                                                                                                            (Jana, 16.1.2007)

---

Dodaj v: