Ko smo jo razglasili za Slovenko leta, na njenem obrazu ni bilo opaziti zmagoslavja, ampak vznemirjenje, ganjenost, malce zadrege in seveda tudi veselje.
|
Ko smo jo razglasili za Slovenko leta, na njenem obrazu ni bilo opaziti zmagoslavja, ampak vznemirjenje, ganjenost, malce zadrege in seveda tudi veselje. Pohvale in priznanja sprejema približno tako kot njena mama, ki je imela zmeraj občutek krivde, ker hkrati z njo niso nagradili vseh, ki so ji pri delu pomagali.
Ja, seveda je vesela, še najbolj zato, ker bo pozornost javnosti vsaj za nekaj časa obrnjena k oddelku za intenzivno zdravljenje in nego novorojenčkov v ljubljanski porodnišnici, ki ga vodi in v zadnjem letu »poka po šivih« – ob povečanem številu sprejetih novorojenčkov je postalo že prej zaskrbljujoče pomanjkanje dragih aparatur in predvsem izkušenih medicinskih sester kritično. Še preden sva se začeli pogovarjati o reševanju drobcenih, prezgodaj rojenih otročkov, ki so včasih veliki le za dlan, je prišla mimo mize, za katero sva se pogovarjali pozno zvečer po prireditvi v Drami, čedna mlada dama in ji čestitala. »Tudi jaz sem bila precej prezgodaj rojena in brez takšnih, kot ste vi, me ne bi bilo!« je rekla. Pa je imela moja sogovornica spet nekaj časa cmok v grlu.
Vaš telefon nenehno zvoni, pomnilnik s sporočili je zatrpan. Čestitke?
Ja, kar preveč jih dobivam od tistih, ki mi od nekdaj stojijo ob strani, pa tudi od povsem neznanih. Zavedam pa se, da bo to priznanje nekatere motilo. Ko je bilo decembra na našem oddelku tako hudo, da smo bili primorani o tem obvestiti ne le nadrejene, ampak tudi širšo javnost, so mi očitali, da si delam reklamo za Slovenko leta. Takrat sem bila zares zelo prizadeta. Vendar se ponavadi najprej razjočem, potem pa ugriznem nazaj in naposled me pustijo pri miru.
Kaj boste počeli jutri zjutraj?
V službo grem, prej pa še v jutranji program na TV Slovenija, kjer bi radi predstavili novo Slovenko leta. Petki so za nas na »intenzivni« zelo zahtevni, saj je treba marsikaj pripraviti za konec tedna, trenutno pa je naš oddelek še vedno povsem poln. Popoldne imam strokovno izobraževanje in me ne bo domov do večera. Me pa po drugi strani veseli, da bom tako zelo zaposlena, saj bom zelo hitrostopila z oblakov minljive slave.
Pa šampanjec in proslave?
Trenutno sem prava hči svoje mame. Kadarkoli je dobila kakšno priznanje, se je zakopala v delo, bog ne daj, da je kdo omenil priznanje, ker je potem loputala z vrati. Zmeraj je imela občutek, ki ga imam tudi jaz – da si tega ni zaslužila in da ni zaslužnejša od drugih. Potem to kljub vsemu sprejmeš, kratek čas si počaščen, potem pa delo hitro oklesti vse pavje perje.
Kaj vam pravzaprav pomeni ta naslov?
Naslov mi pomeni veliko, ker je Slovenka leta postalo eno najuglednejših priznanj, ki ga ne dobiš zato, ker si ženska, ampak za posebno prizadevanje, ki mnogim veliko pomeni. Je pa tako visoko priznanje tudi velika obveznost, da z njim podpreš kaj dobrega, saj ljudje na splošno kandidatkam za Slovenko leta raje prisluhnejo in jim bolj verjamejo.
S kom preživljate največ časa?
Če sodim po tem, kje ga prebijem, je moja prva družina tista v službi. Tam preživljam dneve in tudi veliko noči, med seboj se poznamo do potankosti in v napetih trenutkih razumemo brez besed. Po času je torej domača družina šele na drugem mestu, po sproščenosti pa seveda na prvem. Doma se mi ni treba do kraja disciplinirati, lahko sem utrujena, sitna, tudi zarobantim lahko, predvsem na pse, ki pridejo umazani v stanovanje, pa na sinova tudi, saj mladi fantje nimajo veliko občutka za red. Čudita se, kaj je vendar narobe, če so puloverji, hlače in čisto ter umazano perilo v enem klobčiču na tleh. Zaradi tega je doma precej vpitja in včasih dobim prepoved vstopa v njuni sobi.
Sta vam sinova kdaj očitala, da se z drugimi otroci več ukvarjate kot z njima?
Ne, nikoli. Večkrat sem že poudarila, da brez pomoči moža moja pot ne bi bila mogoča. Pred dvajsetimi leti se mi je izpolnila življenjska želja: dobila sem službo v porodnišnici, vendar sem morala začeti delo takoj in prekiniti porodniški dopust. Mož je takrat kot eden od pionirjev med moškimi vzel porodniško in vzorno skrbel za sina Mateja ter mirno prenašal tepce, ki so se mu posmehovali. Vendar je to stkalo med njima prav posebno vez, ki bo ostala za vselej. Ko sem jaz odhajala v službo, Matej tega ni niti opazil, kadar pa je odhajal mož, je jokal za njim, češ, kje je moja mami. Pred vsemi mačističnimi znanci ga je klical mami. Očetje ne vedo, kaj izgubljajo, če se ne posvečajo svojim najmanjšim.
Kako ste kot pediatrinja preživljali otroške bolezni, ki sta jih sinova prinašala iz vrtca in spravljajo mlade starše v obup?
Pri nas doma sva bila kar dva zdravnika, oče in jaz, a sva večino bolezni mojih otrok ugotovila z zamudo. Kadar pa sta fanta resno zbolela, ju nikoli nisem hotela zdraviti sama, zmeraj sem poiskala nasvet kolegov v otroškem dispanzerju ali na kliniki. Pri lastnem otroku zdravniki večinoma ne najdemo prave mere.
Najbrž znate skopi čas, ko ste skupaj, pametno izkoristiti?
Kar me zelo veseli, je mnenje mojih sinov, da nisem bila slaba, ampak le precej odsotna mama, in da sta oba zelo rada doma, uživata v našem skupnem druženju ter mi ne zamerita, ker ju včasih vprežem tudi v svoje delo. Vsa družina pomaga Društvu za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, katerega predsednica sem – mož z računalniškim oblikovanjem, Andraž (kmalu bo tudi on zdravnik) je fotograf in ureja spletno stran, Matej (ta bo pravnik) pa pri seminarjih, ki jih Društvo občasno prireja. Sinova pritegujeta k delu tudi prijatelje. Tudi drugi zdravniki in sestre, ki delujejo v društvu, so pripeljali zraven svoje družine in prijatelje. Te lažje prepričaš, da delajo dobrodelno in ne za denar, pa še skupaj smo radi.
Nekoč sem se pogovarjala z vašo mamo – ravno je dobila neko nagrado in sem jo seveda gnjavila z vprašanjem, kako vse to zmore. Izmazala se je z odgovorom, da to ni nič posebnega, tudi njena hči (torej vi) je takšna, saj pri možu in dveh otrocih pa odgovorni službi pripravlja magisterij ter kuha za zidarje. Kakšno sporočilo ste prinesli od doma?
Preprosto: če te nekaj veseli, potem ni težko delati ves dan in se zvečer utrujen zvrniti samo še v posteljo, pa čeprav pogrešaš koncerte, dobre knjige ter srečanja s prijatelji. Je mogoče, tako fizično kot psihično, če imaš podporo družine. Če bi imela doma moža, ki bi me nadrl, da zamujam s kosilom, in otroke, ki bi mi očitali, da nisem dobra mama, ne bi šlo.
Nobena skrivnost ni, da sta se vaša starša, oba eminentna znanstvenika, razšla v dokaj poznih letih. Ste to zelo dramatično sprejeli?
Ne, sploh ne, ker sta se razšla prijateljsko in zelo skrbela za to, da me ne bi prizadelo. Res pa je, da je kaj takega redko, če pomislim, kako grdo se mnogi razhajajo. Ne bom presenečena, če bosta moja starša z novima zakonskima partnerjema prav kmalu skupaj silvestrovala ali šla na počitnice, tako kot je menda v navadi v nordijskih državah, kjer se razide že skoraj polovica zakoncev, a ostanejo prijatelji. Moja otroka sta prav rada sprejela še eno babico in dedka ter z veseljem pripovedovala naokoli kar preveč intimne zgodbe o novih družinah ter o tem pisala v šolskih glasilih, kar je mnoge zabavalo.
Za takšen odnos moraš imeti precej duhovne širine.
Moja starša jo imata in upam, da sta to vcepila tudi meni. Čeprav o tem malo dvomim: če bi moj mož hotel oditi na svoje, ne vem, ali bi preživel. (smeh) No, najbrž ne bi bila tako nevarna, ne vem pa, ali bi bila sposobna te širine. Morda pride to z leti.
Na internetu sem videla novoletno čestitko vašega društva, na njej pa zgubane, potemnele obrazke prezgodaj rojenih otrok, ki niso v ničemer podobni dojenčkom iz reklam za otroške plenice. Kaj vidite v teh bitjecih?
Ljudje, ki ne delajo zanje, se to zmeraj sprašujejo, tudi moji trije moški so se čudili, kaj najdem na mojem oddelku tako lepega. Nekateri otročki so res videti kot ptički, kot goliči, ki so padli iz gnezda, vendar so kljub vsemu za nas in za njihove starše najlepši otroci. V gubicah vidimo energijo razvijajočega se življenja in vemo, da iz grdih račkov zrastejo labodi.
Vas kdaj prešine misel, da kakšnega življenja ni pametno reševati? Je mogoče pri vseh otročkih zanesljivo ugotoviti, kako je z njihovim stanjem?
Starejša ko postajam, več je takšnih dilem. Na začetku poteka zdravljenje pri vseh nedonošenčkih enako, potem pa se pokaže, da pri sedmih prezgodnje rojstvo ni pustilo posledic, pri osmem pa. V Sloveniji se držimo doktrine, da nedonošenčke zdravimo intenzivno dotlej, ko se pojavijo jasni znaki, da bo ta otrok imel hude posledice. Gre predvsem za motnje v gibanju, ne v intelektualnem razvoju, kljub vsemu pa je življenje takega otroka strašno breme – zanj in za starše.
Decembra smo poslušali dramatične krike na pomoč, ker je vaš oddelek hudo preobremenjen. Je bil ta naval prezgodaj rojenih res tako nepričakovan, kot se zdaj čudimo? O tem, da ima kakšne zasluge za večje število rojstev vlada, raje ne bi meditirali.
Prvi razlog za večje število otrok je ta, da zdaj rojeva ena najštevilnejših povojnih generacij, in tako bo še pet, šest let. Precej so k rodnosti prispevale tudi starejše mame s svojimi postržki. Že dve leti nenehno opozarjamo na prezasedenost oddelka, ki je bil včasih preobremenjen le v nekaj izbruhih na leto, zdaj pa je kar naprej. Slišani smo bili šele po tem, ko ste nas podprli mediji. Stanje je podobno kot pred desetimi leti, ko je ministrstvo za zdravje šele po naših obupanih medijskih klicih na pomoč opremilo dve mesti za intenzivno zdravljenje, ne le z inkubatorjem (ki ni nič drugega kot posebna ogrevana posteljica), ampak tudi z monitorjem, respiratorjem (aparatom za dihanje) ter črpalkami za dajanje zdravil in hrane v žilo. Ne moreš pa kupiti dveh inkubatorjev in potem držati roke križem, dokler se spet ne zatakne. Za nakup in vzdrževanje opreme takšnega intenzivnega oddelka nima noben klinični center dovolj denarja, dejavnost mora biti regulirana s strani države in centralizirana. Porodnišnice, v katerih se rojevajo donošeni novorojenčki, so smiselne tudi v manjših krajih, da so mamice čim bliže doma, izredno zahtevni intenzivni oddelki pa nikakor. Opremljanje majhnih porodnišnic z dragimi aparaturami ni le drago in zato nesmiselno, ampak tudi nevarno, saj je že inkubator lahko škodljiv, če vanj damo novorojenčka, ki tja ne sodi. Poleg tega se bo pri razpršeni nabavi dogajalo, da bo ponekod oprema nezasedena, tam, kjer bi jo nujno potrebovali, pa je ne bo. Čeprav so nekateri po naših decembrskih poročilih v medijih sklepali drugače, naj ponovno poudarim, da imamo v ljubljanski porodnišnici dovolj prostora, da bi oskrbeli več nedonošenčkov, potrebujemo pa nove aparature in nadomestilo za tiste, ki so postale nevarne, saj so nekatere stare že več kot dvajset let. In seveda zaposlitev ustreznega števila osebja – medicinskih sester, zdravnikov in drugega osebja s posebnim strokovnim znanjem. Manjka tudi dogovor med vsemi, ki na tem področju že delamo – in to na osnovi zdrave vizije. Pri tem smo doslej pogrešali pomoč in podporo ministrstva za zdravje in zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki imata »škarje in platno«.
Navsezadnje je za mnoge starše vaš mali pacient morda edina priložnost, da pridejo do svojega otroka.
Tudi to je res. A tudi če umre novorojenček mlademu in zdravemu paru, ki ima še lahko otroke, me zelo zaboli komentar, ki je še vedno pogost celo med zdravstvenimi delavci (predvsem zunaj porodnišnice), češ, kaj pa toliko žalujejo, saj je otrok vendar umrl takoj po rojstvu. Večina otrok je ljubljena od spočetja, starši se jih veselijo, dajo jim ime in zanje delajo načrte, zato med izgubo takoj ali kasneje ni velike razlike. Huda je in boleča.
Običajno pred prireditvijo, na kateri razglasimo Slovenko leta, izpeljemo tudi humanitarno akcijo, letos pa smo se odločili, da bomo prepustili zmagovalki, naj odloči, za kaj bi zbirali denar. Kaj najbolj potrebujete?
Potrebujemo veliko in vsak kos darovane opreme je dobrodošel. Žal je za nakup večine od aparatov potrebna velika vsota denarja. Trenutno z Društvom zbiramo denar za nakup monitorja za nadzor življenjskih funkcij, ki stane skoraj 30 tisoč evrov. Še najbolj dramatično pa je pomanjkanje izkušenih medicinskih sester, ki se morajo po tem, ko končajo šolo, ob delu pod strokovnim vodstvom in nadzorom izobraževati vsaj še dve do tri leta, da so sposobne varnega in samostojnega dela z najmanjšimi ter najbolj bolnimi novorojenčki. Naše sestre se vozijo vsak dan tudi zelo od daleč, imajo družine in majhne otroke, od njih kar naprej zahtevamo več in več in včasih več kot mesec dni nimajo niti enega prostega konca tedna.
Prej ali slej boste babica. Se veselite?
Seveda, vprašanje pa je, koliko me bodo mladi spustili zraven. Je pa tudi res, da so danes tudi mnoge babice prezaposlene in jaz bom – tako kot moja mama – najbrž med njimi. Ne vem pa, ali se tudi mož veseli, da bo prej ali slej dedek. Če bo, bo – sodeč po njegovem očetovstvu – skoraj zagotovo tak dedek kot v pesmih Otona Župančiča.
Saj veste, da imate veliko srečo s svojim moškim?
Ja, vsi me sprašujejo, kje se takšne dobi. Ampak moram reči, da sem očitno dobila gene od svoje mame in da morda ni moški kar naletel name, ampak sem si najbrž jaz takšnega poiskala. Moj mož je res moški, ki bi ga bilo treba klonirati, pojmovanje »mačo« je zanj smešno. Ves čas je aktiven, ne prestavljam si ga, da bi sedel v naslanjaču z velikim trebuhom in rentačil. Vsi mislijo, da je mlajši od mene, čeprav je sedem let starejši. Veselim se, da se bova postarala skupaj.
Za vsako uspešno žensko torej stoji pameten moški?
Ja, mislim, da je to pomembno, in bilo bi lepo, ko bi v Jani drugo leto dali še priznanje za partnerja Slovenke leta.
|
Arhiv 
