Srečanje s tradicionalno avtorico kipov za Slovenko leta, po svetu in doma priznano umetnico Ljubico Ratkajec Kočico, je vselej prijetno in zanimivo.

Srečanje s tradicionalno avtorico kipov  za Slovenko leta, po svetu in doma priznano umetnico Ljubico Ratkajec Kočico, je vselej prijetno in zanimivo. V njenem ateljeju v Rogaški Slatini so vedno nova presenečenja; najprej seveda kip za Slovenko leta, za njim pa številne umetnine ne le v keramiki in steklu, ampak tudi na papirju.

»Mesec januar je pri nas v znamenju slikarstva, kar mi je v posebno veselje, ker je drugačno, manj naporno, kajti steklo na primer zahteva spopadanje z visoko temperaturo ob peči, hitrost, natančnost, previdnost, ker je zelo ranljivo,« mi je razložila takoj ob prihodu v atelje.

A najprej sva se posvetili njeni najnovejši umetnini, kipu, ki ga bo dobila letošnja Slovenka leta. Postavila ga je v ospredje in takoj sem opazila, da se razlikuje od drugih razstavljenih kipov, ker vsakič vsebuje simbol slovenstva. Takole ga je opisala:
»Posebnost letošnjega kipa je v sestavi. Najprej v glini, saj sem kombinirala rdečo in belo, potem v stiliziranem ogrinjalu iz glinenih zvitkov, kar sem uporabila še v spodnjem delu. Skulptura je visoka 74 centimetrov, njen izraz na obrazu pa je standardno mil, zadovoljen, skratka oplemeniten s čustvi,« je rekla in v njenem glasu je bilo čutiti, da je tudi sama zadovoljna z njim.
Simboli slovenstva so izraziti: jabolka, lipovi listi, predvsem pa je zanimivo pokrivalo, avba, okrašena s pozlačenim trakom z motivi cvetja.
»Ne pozabite na materinstvo, ki je moja stalnica pri ustvarjanju. Veste, s tem izpovedujem samo sebe, ker mi je včasih težko, da sta moji hčeri in vnuka daleč od doma, čeprav je do Zagreba le petinosemdeset kilometrov,« je malce potožila ter se razgovorila o Ivoni in Diani, ki se tako kot mama posvečata umetnosti: ena se ukvarja z umetniško fotografijo in steklom, druga s srebrnim nakitom ter slikarstvom. Da bo mera polna, je tudi vnukoma blizu umetnost. Seveda, jabolko ne pade daleč od drevesa.

                                                                                                              (Jana, 20. 1. 2009, št. 3)

---

Dodaj v: