Po neizmerno težkem delu smo jih naposled le izbrali. Pred vami je trinajst izjemnih žensk, ki smo jih uvrstili med letošnje nominiranke za Slovenko leta 2009. Glasujte za tisto, ki se je vam najbolj vtisnila v srce!

Spet smo imeli neizmerno težko delo: kako med vašimi številnimi predlogi in še več ženskami, ki so med letom izstopale s svojimi dosežki, srčnostjo, z odločnostjo ali s pogumom, izbrati, določiti le dobrih deset, dvanajst nominirank. Žensk, ki bi si zaslužile omembo in priznanje, je v tej državi namreč ogromno. A za Slovenko leta 2009 smo jih nominirali trinajst. Odločne, sposobne, močne, nežne in rahločutne, pogumne in vztrajne. Same vélike ženske, ki se jih neizmerno veselimo bolje spoznati. Skrbno preberite utemeljitve nominacij in se odločite, katera od nominirank je po vašem mnenju najžlahtnejša.

Njeno ime zapišite na glasovnico, ki jo najdete v reviji Jana, izrezano glasovnico pa nalepljeno na dopisnico ali vtaknjeno v kuverto pošljite na naslov: Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana. Glasovnice bomo objavljali v vsaki številki Jane do 5. januarja 2010. Upoštevali bomo vse glasovnice, ki bodo prišle v uredništvo do petka, 8. januarja 2010. Prosimo vas za sodelovanje, ki vam lahko prinese tudi eno izmed lepih nagrad.

 Zdenka Čebašek Travnik

Zdenka Čebašek Travnik je kot varuhinja človekovih pravic odločno in nepopustljivo na strani ogroženih, zatiranih in najranljivejših. V dveh letih je odprla že veliko nedotakljivih tem. Opozorila je na kršitev pravic otrok v medijih ter se med drugim zavzela za ureditev statusa istospolnih družin,  kjer so bili najbolj prikrajšani prav otroci. Dosledno kritizira delo državnih ustanov, čeprav z njimi sicer dobro sodeluje, prizadeva si za manj krivic in za korist malega človeka. Med kandidatkami ni zaradi svoje funkcije, temveč ker – kadar je treba – pogleda in ravna širše. Naj gre za osebne zgodbe ali sistemske krivice, je, kadar je kdo ogrožen, pripravljena narediti marsikaj, kar presega formalno delo. Pa čeprav ob koncu tedna ali sredi noči. Ogromno tistega, kar naredi, ne pride v javnost, saj ji populizem ni blizu. Že večkrat je dokazala, da ni le prava oseba na pravem položaju, temveč tudi človek z velikim srcem.

Marta Gorjup Brejc

Marta Gorjup Brejc je svetla zvezda na nebu slovenskega gospodarstva. V tržiškem Peku je bil položaj ob njenem prihodu leta 2001 poguben, zaznamovan z velikimi izgubami in dolgovi. Njej ga je z majhnimi, a odločnimi in dobro premišljenimi koraki uspelo pripeljati do uspešne sanacije in reorganizacije, zaradi česar v poslovnem svetu velja za zgled dobre prakse in vzor za druga podjetja. Tudi zdaj, ko številna podjetja propadajo ali vsaj množično odpuščajo, Peko pod njenim vodstvom posluje zelo dobro in s stalnim dobičkom. Brez odpuščanj in z 1,9-odstotnim povišanjem plač za vse zaposlene se jim je tudi v letu 2009 dobiček povečal. Mama dveh otrok, ki živi v Ljubljani, kaže pripadnost podjetju tudi tako, da vedno nosi le Pekove čevlje.

Marija Janež Bizjak

Marija Janež Bizjak dela kot otroška kirurginja v celjski bolnišnici že skoraj štiri desetletja. Ves ta čas je z vsem srcem predana ne le operiranju vnetih slepičev ali zdravljenju zlomljenih kosti, temveč tudi skrbi za trpinčene in zlorabljene otroke. Zdravniki si zaradi pomanjkljivega sistema kdaj tudi zatisnejo oči, Marija Janež Bizjak pa vsak dan znova dokazuje, da je mogoče ravnati drugače. Takega otroka sprejme v bolnišnico tudi samo zato, da ga umakne od tistih, ki ga zlorabljajo, nato pa sede za telefon in prekliče prav vse, ki lahko pomagajo. Če je treba, gre k družini domov, pa tudi (ne prav redkih) groženj se ne zboji. V korist trpinčenih otrok kot izvedenka priča na sodišču. Prepričana je, da bi zdravniki za to, da pomagajo trpinčenemu otroku, potrebovali več znanja in podpore, a jih nič ne bi smelo odvezati odgovornosti, da to storijo vedno, takoj in po vseh svojih močeh.

Veronika Juvan

Veronika Juvan je tista pogumna rdečelaska iz Gorenja, ki si je ob delavskem uporu upala stopiti v prve vrste, povzdigniti svoj glas in se zavzeti za pravice delavcev. Posebno jo je razkuril predsednik uprave z besedami, da so glede plačevanja položnic vsi na istem, še bolj pa nekdanji predsednik sindikata, ki je pred kamerami njeni sodelavki gledal v oči in ji lagal. S svojim spontanim besednim dvobojem z vodstvom Gorenja je poosebila upor večine delavcev, ki so stali za njo, in v tistem trenutku postala njihova junakinja. 31-letna mama dveh sinov pa je nedvomno junakinja tudi zasebno, saj ji uspeva preživeti s 440 evrov neto mesečne plače in 120 evri otroškega dodatka, pri čemer 340 evrov pogoltnejo položnice. Povrhu odplačuje kredit – pa ne za »cunje«, ampak za opremo njihovega skromnega stanovanja, velikega 40 kvadratnih metrov.

Katarina Kresal

Katarina Kresal je ministrica za notranje zadeve, ki je nekompromisno posegla v sramotno jaro kačo o  izbrisanih. S tem je naredila več za končno ureditev njihovega položaja kot vse vlade s praznimi obljubami v osemnajstih letih skupaj. Odločno se je zavzela za ureditev položaja istospolno usmerjenih. Trdno je prepričana, da referendumi o človekovih pravicah niso dopustni. Drži tudi obljubo, da bo kot ministrica naredila vse, da bi se uredile razmere v policiji. Zato si je pridobila  naklonjenost med možmi v modrem, saj upošteva tudi pripombe s terena. Podporo in spodbudo si zasluži, ker je pri ureditvi položaja izbrisanih vztrajala,  čeprav je s tem ogrozila lastno politično kariero. Med kandidatkami za Slovenko leta 2009 pa je tudi zato, ker je s svojim ravnanjem zgled vsem tistim ženskam, ki morda še zbirajo pogum, da bi stopile na lastno (politično ali kakšno drugo) pot.

Tea Leban

Tea Leban je direktorica Varstveno-delovnega centra Nova Gorica in članica številnih dobrodelnih društev. Predstavlja zadnji del zgodbe o Stari Gori, častitljivi stoletni stavbi, kjer je bila precej časa bolnišnica za otroke z možganskimi okvarami. Sredi devetdesetih let je hotela občina bolnišnico ukiniti, otroke razmestiti po drugih ustanovah ali jih poslati domov, starogorsko zgradbo in park pa prodati. Temu so se uprle matere prizadetih otrok in poiskale podporo ter pomoč po vsej Sloveniji in po dolgem boju je Stara Gora ostala ne le zatočišče otrok s hudimi okvarami možganov, ampak tudi delovni in varstveni center za mlade s posebnimi potrebami. Pred tremi leti je ustanovo prevzela Tea Leban, ki je združila svoje bogato znanje, menedžerske sposobnosti in socialni čut ne le za bolnike in njihove svojce, ampak tudi za zaposlene. Staro Goro ji je uspelo povezati z okoljem, ki jo sprejema in ji pomaga, in prav to okolje jo je tudi predlagalo za laskavi naslov Slovenka leta 2009. 

Tina Maze

Tina Maze je naša vrhunska smučarka, ki se je lansko sezono kot feniks dvignila iz pepela. Presenetila je, potem ko so jo mnogi že odpisali in bili prepričani, da je njen čas vrhunske veleslalomistke minil! Z izjemno voljo, močjo in pogumom je pometla z vsemi dvomi, se odcepila od smučarske reprezentance in se samostojno podala v bele strmine. S podporo zaupanja vredne ekipe, ki verjame vanjo, je posegla po zvezdah: osvojila je kolajni na svetovnem prvenstvu in v svetovnem pokalu. Z uspehi se je postavila ob bok našima najboljšima smučarjema vseh časov, Mateji Svet in Bojanu Križaju. Ko je seriji zmag pred leti sledilo kar nekaj porazov, je bilo za mlado smučarko, ki je vedela, da lahko zmaguje, a kljub temu ni šlo, zelo težko. Zato je bila vrnitev v smučarski vrh gotovo njena najslajša zmaga.

Iris Selan

Iris Selan je direktorica Tristokosmatih, Velike klinike za male živali. Že 15 let se razdaja repatim in kosmatim ter sočutno vidi v dušo človeka in v srce živali. Naštejmo le nekaj njenih zadnjih dobrih del: skrbi za prostoživeče živali, na kliniki so jih v letu dni in pol brezplačno kastrirali oziroma sterilizirali 835. Nekdaj vodja Zavetišča za zapuščene živali Ljubljana zdaj odgovarja za tiste v zavetišču Horjul. Poleg tega so po njeni zaslugi zdravi in redno cepljeni štirinožni prijatelji Kraljev ulice. Sodeluje v akciji Pomagajmo prijatelju, v kateri zbirajo finančna sredstva za nakup in šolanje psov spremljevalcev ljudi s posebnimi potrebami. Iris ne mara sprenevedanja in zna človeški ljubezni do živali odločno zarisati zdrave meje. Je zahtevna mama bodoče veterinarke, duhovita prijateljica in potepuhinja, ki jezdi na motorju in raziskuje daljne dežele. Iris je težko ujeti, a je vedno dosegljiva za vse, ki potrebujejo njeno pomoč.

Bina Štampe Žmavc

Bina Štampe Žmavc - pesnica, dramatičarka in predvsem avtorica za otroke ustvarja že veliko let. Popolnoma je predana literaturi in pisanju, a se v današnjih krutih časih ne zna prodajati. Kljub večkratnim nominacijam za razne literarne nagrade jo je večina domačih komisij doslej prezrla. A njena dela se bodo nedvomno za vedno zapisala ne le v otroška srca, temveč tudi v klasiko slovenske književnosti. S skoraj čudežnim občutkom za rimo in lepoto slovenske besede najmlajšim približuje resne teme o času, življenju, ljubezni, tudi o poslavljanju in smrti. Napisala je tudi dve zbirki za odrasle in več zgodb; uprizorili so jih v lutkovnem in drugih gledališčih. Ustvarja v miru in samoti svojega doma in se ne izpostavlja v medijih. Njeno delo bo, poleg najmlajših bralcev, zares cenila šele literarna zgodovina.

Karmen Švegl

Karmen Švegl nas v medijih spremlja že skoraj desetletje. Najprej nam je prinašala novice iz Bosne in Hercegovine ter Gruzije, zdaj se oglaša iz kriznih žarišč nemirnega Bližnjega vzhoda. Med vojnimi dopisniki je ena redkih, ki poroča s terena in ne iz hotelskega naslanjača ali celo glavnega mesta sosednje države. Stika tudi tam, kjer je to strogo prepovedano, in je to že nekajkrat skoraj plačala z glavo. Prav lansko poletje je doživela bombni napad, ko je v konvoju ameriških vojaških vozil potovala med Mosulom in Tikritom na severu Iraka. Toda to je ni odvrnilo, da ne bi o bedi revščine in vojne še naprej poročala s prav tistih ulic, po katerih je tekla kri. Slovenskim gledalcem približa tuje, nedostopno in nepoznano na razumljiv način, a z distanco in objektivno. Zaupamo ji in verjamemo. 

Irena Ule

Irena Ule je ena tistih žensk, za katere se sprašujemo, kako zmorejo delovati tako dobro na različnih, a med seboj zelo spretno povezanih področjih. Zaposlena je na biotehniški fakulteti, ima izkušnje z ostarelimi, prepeva v pevskih zborih in se ukvarja s športom, je mama dveh otrok in pomaga možu na kmetiji, kjer družina živi, tako dobro kuha, da se njene jedi odlikujejo na razstavah, in si kljub vsemu še zmore privoščiti počitnice na morju ali v toplicah. Vse te lastnosti in dejavnosti – našteli smo jih le nekaj – jo odlikujejo kot predsednico zasavskih podeželskih žena in zadnja leta tudi kot predsednico Zveze kmetic Slovenije. Kmeticam dopoveduje, naj ne pozabijo na stare šege in navade, naj oživljajo podeželje, naj sodelujejo pri projektih, ki jih podpira Evropska unija, naj ne pozabijo na kulturo, naj bodo ponosne na svoj poklic, ki je lahko tudi donosen, in predvsem naj ne pozabijo nase. Sama je najboljši zgled za svoje besede.

Elda Viler

Elda Viler je s svojim glasom in interpretacijo navduševala generacije, s trmo, s katero vztraja na odru petdeset let, z načelnostjo, s katero se ni prepustila slabi glasbi, s ponosom in nepopustljivostjo, zaradi katerih je raje nehala peti, kot da bi pogoltnila krivičen odvzem statusa umetnice, pa je zaznamovala sebe in velik del svojega življenja. Deklica, ki je zaradi čistega veselja sprva prepevala na njivi, kmalu zatem na koru v cerkvi svoje domače Koštabone in še hitreje na glasbenih odrih, verjetno ni vedela, kako strma pot – pevska in osebna – jo čaka. A jo je zmogla: po letih pevskega molka in izgubi moža je pri dopolnjenih šestdesetih letih dočakala svoj prvi samostojni koncert, štiri leta pozneje pa s koncertom v Križankah okronala petdesetletnico vrhunskega prepevanja. Zaradi vseh odtenkov življenja, ki jih zna preliti v svoj glas, zato ker je Elda glasba in glasba Elda, se ji priklanjajo neskončni aplavzi ljudi –  očitno za vse čase!

Meta Zagorc

Meta Zagorc je bila nekoč vrhunska plesalka in pionirka razvoja aerobike, zdaj je predstojnica Katedre za ples na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, mednarodna plesna sodnica, predsednica komisije za izobraževanje pri mednarodni plesni zvezi IDO in direktorica državnih reprezentanc v standardnih in latinskoameriških plesih. Predvsem pa je vizionarka in idealistka, neutrudna v svojem prizadevanju, da je v mednarodnem prostoru zaživel pojem slovenska šola plesa ter da smo Slovenci prepoznavni kot narod vrhunskih plesalcev. Kot pobudnica številnih projektov (Slovenija pleše, Šolski plesni festival idr.) je bistveno pripomogla k širjenju plesne kulture, njena velika želja in cilj pa nista le visoka raven tekmovalnega plesa ter poudarjanje pomena izobraževanja strokovnega kadra, temveč da bi ples postal sestavni del gibalne kulture vsakogar, še zlasti mladih. Po duši je pedagoginja, zato še vedno najbolj uživa v delu s študenti.

---

Dodaj v: